Ideologije, vojna in zločini

"Dokler ne bo Slovenija obsodila z isto močjo in z istim prepričanjem nacizem, fašizem in komunizem, bo težko pri nas računati na spravo."
Dr. Andrej Bajuk

Zakon o vojnih grobiščih je v parlamentu spet obudil stare ločnice. Za nekaj teatra pa je poskrbel poslanec SDS France Cukjati, ki je prebral domobransko prisego.

Kontroverzni nastop je sprožil celo reakcije, češ da prisege sploh ne bi smel brati. Kar je seveda neumnost. Tako kot so neumnost ugotovitve, ki jih je iz prebrane prisege potegnil Cukjati, sicer zastavonoša borcev proti pravicam samskih žensk do umetne oploditve. Cukjati v domobranski prisegi ne vidi prisege Hitlerju, ampak zaprisego vojakov k pokornosti svojim nadrejenim, s končnim ciljem - oblikovanjem Slovenije v svobodni Evropi. Po Cukjatijevo bi bila torej Slovenija skoraj gotovo samostojna že mnogo prej, če bi seveda zmagala Hitlerjeva Nemčija, ki bi po svojih merilih uredila tako imenovano "svobodno Evropo". Evropo brez Židov, Ciganov in homoseksualcev, v kateri bi Slovani, ki ne bi bili izničeni, predstavljali podraso, ter seveda Evropo brez komunistov. Cukjati sicer pravi, da je bila domobranska "proklamacija sodelovanja z nemško vojsko" velika napaka in da evropska demokracija temelji na protinacizmu, vendar to ni vse, po njegovem temelji tudi na protikomunizmu. Teza, ki spregleduje zgodovino sindikalnih gibanj, zavezništva v drugi svetovni vojni, obstoječe evropske komunistične stranke ter idejo enakosti, ki je bila temeljna nosilka buržoaznih revolucij. Teza, ki prikriva povsem drugačno naravo nacistične zločinske ideologije.

Izenačevanje nacizma in komunizma pelje seveda v neko povsem drugo interpretacijo zgodovine druge svetovne vojne. Tiste, ki so sodelovali z nacistično Nemčijo, praktično odvezuje krivde, saj sami menda niso pripadali nacizmu, ampak so bili kot "uradna vojska" pač skorajda prisiljeni v zavezništvo, ki je bilo hkrati pripravno za obračun s "hudičevim" komunizmom. Pravzaprav so opravljali dobro delo. So pač verjeli, da je svobodna Slovenija v svobodni Evropi mogoča pod vodstvom Hitlerja in enot SS in da jo bodo izvojevali v boju proti banditom in njihovim zaveznikom - Stalinu, Churchillu in Rooseveltu. Čeprav so nekateri po tihem upali, da se bodo zahodni zavezniki "spametovali" in skupaj s Hitlerjem raje udarili po Sovjetski zvezi. Partizane takšna interpretacija postavlja tako rekoč v vlogo teroristov. Tiste, ki na ta način razumejo zgodovino, pa v bližino evropskih ekstremnih desnic. Podobno lahko razumemo tudi najnovejšo gesto slovenske rimskokatoliške cerkve, ki se svoje vloge med drugo svetovno vojno seveda zaveda. Na teološki fakulteti bodo v petek blagoslovili doprsni kip dr. Lamberta Erlicha, duhovnika in univerzitetnega profesorja, ki je aprila 1942 Italijanom predlagal, naj omogočijo oblikovanje "avtonomne varnostne službe", in tako postal nekakšen "začetnik domobranstva". Samo mesec dni pozneje je človeka, ki je verjel v idejo "svobodne Slovenije" v svobodni Evropi, ubil Vos. Slovesnost bo vodil ljubljanski nadškof dr. Franc Rode.

Res je, da to, če je bil kdo domobranec, še ne pomeni, da ni imel Slovenije rad. A vendarle pri zakonu o vojnih grobiščih najbrž ne gre za to, kdo je imel rad Slovenijo, morda celo po modelu, da so bili partizani za Jugoslavijo, domobranci pa za Slovenijo. To bi bilo vsekakor veliko sprenevedanje. Ali ni namen zakona pravzaprav nekakšno simbolno pietetno dejanje, s katerim bi pokopali vse mrtve in bi zato pomenilo enega od korakov sprave na formalni, državni ravni? Slednje je seveda mogoče samo z vzajemnim simbolnim priznanjem svojega dela krivde in odgovornosti, s strani političnih reprezentantov zgodovinskih družbenih skupin. To niti ne bi smelo biti tako zelo nepredstavljivo. Saj je dovolj jasno tako to, da je za povojne poboje kriva takratna komunistična oblast, kot da so bili med drugo svetovno vojno partizani zavezniki "svobodnega sveta", domobranci pa zavezniki sil osi, na čelu s Hitlerjevo Nemčijo. Morda se nekaterim lahko upravičeno dozdeva, da je bilo priznanje povojne morije s strani "levice" doslej premalo jasno, čeprav tega, da se je zgodil zločin, skoraj nihče ne zanika. A že poskusi razumevanja okoliščin pobojev pri drugi strani vedno lahko vzbujajo ogorčenje, čeprav gre sama pri obrambi kolaboracije celo tako daleč, da jo pravzaprav v celoti zanika.

Zdi se, kot da so nasproti si stoječi predstavniki "partizanstva" in "domobranstva" globoko v sebi še vedno prepričani, da sprava ni mogoča. Drugače bi najbrž lahko bili sposobni skupne izjave, ki bi morala potrditi osvobodilni boj kot eno od najpomembnejših zgodovinskih odločitev, obsoditi medvojne in povojne zločine komunistične partije ter tudi medvojno sodelovanje z okupatorjem in zločine, ki so bili storjeni v imenu nacistične Evrope. Je to res tako zelo težko?