Tekma se je začela

Dr. France Arhar je menda napovedal svojo kandidaturo za predsednika države. Nekaj dni za tem, ko se je v predsedniško tekmo pogojno vrnil tudi dr. Janez Drnovšek.

Predsednik vlade naj bi bil zdrav. Čeprav dokončne diagnoze še ni, se je po sumu, da gre za nadaljevanje bolezni, razvoj nejasnih simptomov ustavil in stabiliziral. Drnovšek lahko po lastnih besedah normalno živi in dela. In lahko ponovno premisli o kandidaturi ter o nekaterih manjših podrobnostih, ki jih je treba še uskladiti pred uradno napovedjo kandidature. Predvsem kako rešiti vprašanje prihodnjega mandatarja in obstanka vlade. Koalicijska pogodba sicer predvideva menjavo na mestu predsednika vlade, vendar se je, kot pravi Drnovšek, treba dogovoriti o podrobnostih. To je mogoče razumeti kot napoved reorganizacije vlade, ki bi hkrati prinesla nova razmerja, primerna za prehod v "postdrnovškovo" vladno obdobje. S tem, da bi miren prehod seveda že pomenil pomemben del predvolilne kampanje.

A zdi se, da ključne spremembe tako ali tako ne bodo tiste, vezane na nova razmerja znotraj vladne koalicije, temveč tiste, ki bodo vzpostavile nekakšno novo LDS. Ob tem pa je seveda osrednje vprašanje, kdo bo naslednik Drnovška. Tako v vladi kot v LDS. Ali je nujno, da bi bila to ena in ista oseba? Najbrž ne, čeprav bi uspešen mandatar avtomatično začel dominirati tudi v stranki, tako da delitev teh dveh funkcij verjetno nima prevelikega smisla. Vsekakor tako LDS kot vlada potrebujeta močnega Drnovškovega naslednika. Takšnega, ki bi lahko združeval vse frakcije LDS in raznorodno široko strankarsko koalicijo. Na žalost sedanji finančni minister, kljub zagnanosti v zadnjem času, ni videti takšna osebnost. Ampak tudi tu so seveda še vedno mogoča presenečenja.

Vsekakor se zdi, da je pravzaprav edini resen Drnovškov problem njegova lastna stranka. Celo za SLS, ki bo v predsedniški tekmi zagotovo podprla Arharja, je miren prehod namreč spričevalo njene zrelosti. Tranzicijski pretresi pa bi skoraj gotovo škodili tako stranki kot kandidatu, ki ga podpira. Nobenih večjih težav ne bi smel Drnovšek pričakovati tudi s strani jedra opozicije. Nastop voditeljev Koalicije Slovenija na TVS prejšnji teden je izzvenel medlo. Ob neprepričljivi argumentaciji zahteve po predčasnih volitvah in jadikovanju nad abstraktnimi neizkoriščenimi priložnostmi sedanje vlade je opozarjanje na dejstvo, da bo Slovenija ob 3 % rasti BDP ujela Nemčijo, ki ima 1 % rast, v 150 letih, videti skoraj kot reklama za zdajšnjo vladno garnituro. Še posebej, ker je Drnovšek nekaj dni prej prikazal sliko Slovenije, ki se je zdela še vedno skorajda idilična.

Res je sicer, da ga na TVS ni čakalo nobeno neprijetno vprašanje, a premier se je iz ZDA vrnil kot prerojen. Vse je bilo kristalno jasno. Celo argument za izbiro vladnega letala, ki naj bi bilo res nekoliko dražje, a samo zaradi 11. septembra, po katerem so redne linije postale potencialno mnogo nevarnejše, je bil videti skoraj kredibilen. A kar je pomembnejše, gospodarski kazalci so, če se jih pravilno predstavi, še vedno naravnost vzorni. Inflacija je nekoliko višja, a tudi Irska nima ravno nizke. Skoraj triodstotni primanjkljaj je še vedno v mejah maastrichtskih kriterijev, nižja gospodarska rast je kljub vsemu trikrat višja od nemške, brezposelnost pa je tako ali tako ena najnižjih na svetu. Neverjetno lepo, vendar to še ni vse. Za pravi pogled je treba stopiti nekaj korakov nazaj in se ozreti na daljše obdobje, v katerem se je življenjski standard prebivalcev Slovenije izjemno povečal in bi ga lahko menda poimenovali kar Drnovškova doba.

Tudi samemu Drnovšku takšno pojmovanje zadnjih desetih let ni tuje. Nasprotno, kar sam se je primerjal s Kohlom, Thatcherjevo in Gonzalesom. Z na prvi pogled majhno, a vsekakor pomembno razliko. Drnovšek se zaveda, česar se ostali veliki evropski politiki zadnjih desetletij niso, saj so vsi trije predolgo ostali na svojih položajih, tako da niso končali svojih karier na vrhuncu slave. S to modrostjo Drnovšku najbrž res ne ostane drugega kot upokojitev ali kandidatura za drugo politično funkcijo. In če bolezen na odločitev ne vpliva več, gre torej bolj ali manj samo za to, ali je Drnovšek zares lahko trdno prepričan o svojem uspehu, ki bi "njegovo dobo" postavil še na višjo raven. Poraz bi namreč pomenil neprostovoljno upokojitev in najbrž preveč boleč neuspeh, ki bi za nazaj negativno ovrednotil tudi dobršen del njegove vloge v minulem obdobju.

Nepredvidljivo javno mnenje ob "avionski aferi", skrb za zmanjševanje stopnje demokratičnosti v primeru, da tako predsednik vlade kot predsednik države prihajata iz iste stranke, ne vedno najbolj simpatični napadi grandomanije in ne nazadnje dvomi o možnostih nadaljevanja gospodarske prosperitete, ki jo utemeljuje tudi rebalans proračuna, vsekakor ne govorijo o jasno in vnaprej zagotovljeni Drnovškovi zmagi. Prav tako skepso o čisti zmagi povečuje tudi močni protikandidat dr. France Arhar, čeprav je res, da javnomnenjske ankete, ob napovedi drugega kroga, dajejo odločilno prednost Drnovšku, za zdaj vendarle še vedno samo potencialnemu kandidatu, ki si je vzel še nekaj časa za premislek. Bo dolgo premišljevanje volilkam in volilcem všeč? A v tem, da sta včasih videti skoraj kot nekakšna "mencača", sta si Arhar in Drnovšek pravzaprav podobna. Kar pa jima očitno samo koristi, saj tisti, ki se odloči hitro, po navadi pač ne vzbuja zaupanja.

Kakorkoli, če so vsi signali minulega tedna pravi, nas v jeseni vendarle čaka zanimiv dvoboj, ki naj bi ga zaznamovala predvsem debata o alternativnih pogledih na gospodarski razvoj Slovenije. Vsaj to nikakor ne more biti slabo.