Iskanje mandatarja

Vladna koalicija se strinja - Drnovšek lahko kandidira za predsednika države. Nobena od vladnih strank temu ne nasprotuje. Niti LDS. Premišljevanje in priprave na finiš tekme se torej nadaljujejo.

Prejšnji teden je bil sicer v znaku nogometa. Skoraj vse drugo je bilo skoraj v celoti spregledano. Razen morda Arharjeve dokončne razglasitve kandidature. Ta je bila kljub vsemu vsaj obrobno opažena. Sicer pa bo do volitev še povsem dovolj časa in prostora za promocijo. Če bo zanjo seveda dovolj denarja. Glede slednjega bi bilo morebitnemu kandidatu Drnovšku vsekakor lažje. A na koncu najverjetneje tudi to ne more biti edini odločilni dejavnik. Če Drnovšek ne bi kandidiral, kot nekateri še vedno trdijo, bi bil Arhar skoraj gotovo že zmagovalec. Vendar vse kaže, da Drnovška praktično ni več mogoče ustaviti na poti do kandidature. Konec koncev je tudi njegova želja očitno dovolj velika, saj se je projekta zamenjave na vrhu vlade lotil takoj in odločno.

Še najbolj nenavadno je, da so mu koalicijski partnerji, ob načelni zadržanosti SLS do sprememb na vrhu vlade, menda odgovorili, da so bolj naklonjeni kandidaturi, ob kateri se Drnovšek, dokler ne bi bil izvoljen, ne bi odpovedal funkciji premiera. To je morda razumljiva želja predsednikov vladnih strank, ki jih predvsem skrbi čimmirnejši prehod, bi pa bila po drugi strani takšna pot najmanj popolnoma neresna v odnosu do volilk in volilcev. Pomenila bi, da bi predsednik vlade, če slučajno ne bi bil izvoljen za predsednika republike, enostavno nadaljeval svoje delo na dosedanji funkciji. Šlo bi za kandidaturo brez tveganja in hkrati z vsemi prednostmi, ki jih prinaša najbolj eminenten izvršilni politični položaj. A navidezne prednosti lahko reakcija volilnega telesa hitro spremeni v usodne pomanjkljivosti. Tega se očitno zavedajo tudi v LDS, ki se menda zavzema za scenarij, po katerem bi Drnovšek najprej odstopil kot premier in šele nato kandidiral.

To seveda pomeni, da ključno vprašanje postaja, kdo bo novi mandatar, in da bo nanj treba odgovoriti v kratkem. Za zdaj se je v zvezi s to funkcijo pravzaprav dovolj resno omenjalo samo ime sedanjega finančnega ministra Toneta Ropa. SLS naj sicer na zadnjem posvetovanju predsednikov vladnih strank s takšno rešitvijo ne bi bila najbolj zadovoljna, vendar je težko pričakovati, da bi bila lahko v tem svojem stališču nepopustljiva. Konec koncev kar v koalicijski pogodbi piše, da "nadomestnega" mandatarja izbira LDS. Tako da gre očitno bolj za trženje "pokončne" javne podobe, pred rekonstrukcijo vlade, ki naj bi spremljala zamenjavo na vrhu. Za Ropa na vrhu bi bili mnogo pomembnejši pomisleki znotraj LDS.

In vendar, kakšne so sploh lahko alternative? Poleg Toneta Ropa se je kot resno vodilno politično ime v največji politični stranki v zadnjem času izoblikovalo pravzaprav samo še ime Gregorja Golobiča. K temu je z izpostavljanjem svojega "varovanca" največ prispeval prav dr. Janez Drnovšek, ki bo na koncu vsekakor imel odločilen glas pri rešitvi nasledstvenega vprašanja. Prednost Golobiča naj bi bila predvsem, da je tematsko dovolj širok politik. Zdi se, da v tem prekaša Toneta Ropa. Največja pomanjkljivost pa je verjetno pomanjkanje ekspertnosti na področju ekonomije. Čeprav v resnici obstaja še ena najbrž težja, da ima namreč znotraj svoje stranke precej nasprotnikov. To je bilo več kot očitno na začetku letošnjega leta, ob prvem krogu nasledstvenih bojev v LDS. A tudi Rop najbrž ni ravno človek, okoli katerega bi se trla vsa stranka.

Obstaja seveda še ena hipotetična možnost, da bi LDS novega mandatarja poiskala izven svojih najožjih notranjih krogov. Denimo iz kroga gospodarstvenikov, ki so člani stranke ali pa z njo samo simpatizirajo. Ta je vsekakor dovolj velik. Vendar bi bila realno gledano takšna rešitev za Drnovška najbrž povsem nesprejemljiva. Tak mandatar bi bil skoraj zagotovo že od samega začetka preveč avtonomen, hkrati pa je težko verjeti, da ne bi katerikoli novi premier s časom postal tudi vodilni mož LDS. Če se to ne bi zgodilo, bi pomenilo, da se je stranka s skoraj tretjinsko volilno podporo praktično odpovedala vodenju vlade, ali pa bi neizbežno vodilo v konflikte. Takšna situacija Drnovšku nikakor ne bi mogla biti všeč. Četudi je jasno, da bo katerikoli novi mandatar v vsakem primeru prej ali slej postal "svoja" osebnost.

Razplet, ki bo definiral naslednje politično obdobje do volitev leta 2004, se torej bolj ali manj jasno že vidi. Skoraj zagotovo bomo, še preden bomo jeseni dobili novega predsednika republike, doživeli tudi zamenjavo na mestu predsednika vlade. Rešitev, ki se zdi na dlani, je, da bo Tone Rop postal premier, Gregor Golobič pa predsednik prve vladne stranke. Vodilno besedo bi v takšni situaciji, v senci predsedniškega položaja (v LDS najbrž le redki dvomijo, da bi brez težav zmagal na volitvah), tako ali tako obdržal Drnovšek. Vsaj začasno. Dokler ne bi zapletena situacija znotraj največje stranke povzročila jasnih sprememb oziroma dokler ne bo ocenjena na prihodnjih parlamentarnih volitvah. Prvi pogoj za uresničitev takšnega scenarija je seveda Drnovškova kandidatura.

In drugi zmaga. Brez nje bi se želje dramatično postavile na glavo.