Obletnice in zgodba o uspehu

Obletnice, še posebej državne in še posebej, če se ne pišejo z visokimi številkami, so menda priložnost za inventure. Volilna leta pa takšne primerjave pogledov na pretekle čase samo dodatno spodbujajo. Mnenja bi se po pričakovanjih morala kresati.

A Slovenija očitno vendarle ni tako zelo polarizirana, kot se je zdelo pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami. Učinki volilnega debakla tistih, ki so hoteli skorajda na vsak način izsiliti uzakonitev večinskega volilnega sistema, so ravno nasprotni od tistih, ki so jih snovalci "volilnega referenduma" pričakovali. Kot potrditev takšnega razpleta je izzvenel tudi pogovor, ki ga je ob državnem prazniku organizirala nacionalna televizija. Peter Jambrek, Tine Hribar, Ivan Oman in Ciril Zlobec so bili sicer zanimiva izbira, ki naj bi verjetno predstavljala političnonazorsko intelektualno uravnoteženost. Kakorkoli, pogovor vsekakor nikakor ni prinesl katastrofalne ocene preteklega petnajstletja. Pravzaprav je bil do trenutka in preteklih dosežkov še najbolj kritičen Tine Hribar, ki je ponovno obžaloval umanjkanje sintagme o svetosti življenja v slovenski ustavi. Vsi pa so bolj ali manj pristali na obrazec, ki se mu reče "zgodba o uspehu".

Premiki, ki so se v slovenskem političnem prostoru začeli po zadnjih volitvah, se bodo dokončno očitno izoblikovali šele po volitvah 2004. Strategije političnih strank so sicer bolj ali manj tajne, vendar jih je kljub temu mogoče vsaj v obrisih dovolj jasno razločiti. Peter Jambrek je za njihovo razumevanje mimogrede izrekel nekaj pomenljivega. Bivšemu ideologu večinskega volilnega sistema, ki v to vlogo javno pravzaprav nikoli ni zares povsem privolil, se zdi škoda, da bo Drnovšek kandidiral za predsednika države. Pa ne zaradi tega, ker bi bil Drnovšek ne ravno idealen premier in bi Jambrek kot bivši minister neke druge vlade podpiral kandidatko svojega bivšega premiera. Ne. Drnovšek je samo preveč kul, da bi se "zapravil" za, v primerjavi s funkcijo predsednika vlade, malo pomembni položaj predsednika vlade. Naj bi raje ostal tam, kjer je, kjer ga ljudstvo potrebuje. Do idealne vlade bi tako manjkal samo še en korak. Janša kot njen podpredsednik.

Za zgodbo o koncu osemdesetih, kot nekakšni NOB, in trenutnem vsaj omejenem zadovoljstvu je pomembna tolažba, da so komunisti ponižani. Da so morali sprejeti demokratično in kapitalistično igro. Drnovšku gre za to velika zasluga. Napoved skorajšnje krize je tako s strani Jambreka izzvenela skoraj medlo, opirajoč se praktično samo na argument šibkosti in nekarizmatičnosti Drnovškovih naslednikov znotraj LDS. Lahko to razumemo tudi kot napoved nove strategije "Janševe opozicije" in opustitev misli na sodelovanje z LDS? Zdi se, da tudi to ne bi zadostovalo za podporo koalicije Slovenija predsedniškemu kandidatu Francetu Arharju, seveda v morebitnem drugem krogu. Prehodno obdobje do naslednjih volitev v primeru Drnovškove izvolitve namreč še vedno pomeni možnosti tudi za Janšo. Medtem ko bi izvolitev Arharja najbrž pomenila okrepitev neke druge "desne sredine", ki ni vezana na koalicijo Slovenija. Prevlada na "desni" pa je opoziciji, kot je videti, še vedno pomembnejša od prevlade "desne sredine" nad "levo".

Vse kaže, da se bo stari vzorec razkola na "desni" ponovil. Še posebej, če bo prišlo do drugega kroga med Drnovškom in Arharjem. Že sedaj pa je najbrž jasno, da bo Brezigarjeva Arharju vzela več glasov kot morebitni predsedniški kandidat ZLSD Drnovšku. Tudi zato, ker se potencialni kandidati tega najbrž zavedajo, ima očitno ZLSD z izbiro kandidata tako težavno delo. Po drugi strani pa je po dosedanjih prepoznavnih predvolilnih obrazcih, kot so nacionalni interes, socialni sporazum in zadržanost do Nata, paradoksalno Arhar nekaterim potencialnim volilkam in volilcem ZLSD morda celo bližji od Drnovška. A da bi podprli kandidata SLS, kar bo vsaj v določeni meri Arhar neizogibno postal, bi bilo za ZLSD gotovo odločno preveč. Kakorkoli, če razumemo Drnovška kot kandidata "leve", Arharja pa "desne sredine", bo konkurenca za slednjega vsekakor težja. Če ima LDS na "levi" in tudi sicer veliko premoč, je politična teža SLS na "desni" trenutno pač manjša od tiste, ki jo ima koalicija Slovenija.

Vendar bi se utegnila razlika med "desnimi" političnimi strankami ob Arharjevi kandidaturi vsaj nekoliko zmanjšati. Še posebej če bi bil Drnovšek izvoljen, Arharju pa bi do naslednjih volitev vendarle končno uspelo ujeti nekakšno spodobno sožitje s Slovensko ljudsko stranko. In vendar, ali takšen scenarij ne obeta predvsem ponovnega zaostrovanja razkola na "desni", ki se je nekoliko umiril zaradi šibkosti SLS? Skoraj popolna Janševa zmaga, v povezavi z NSi, na desnem polu, je desni sredini na zadnjih parlamentarnih volitvah sicer prinesla katastrofalen poraz. Vendar tudi ta šola za zdaj očitno ni zadostovala. Tako vsaj lahko razumemo preferiranje Drnovška nasproti Arharju s strani opozicije. Kljub temu da sedanji predsednik vlade simbolizira ohlapno administriranje države, ki omogoča sorazmerno visoko stopnjo svobode. SDS pa nasprotno - vizijo in režim. A biti prvi med svojimi je pač nujni pogoj, da bi bilo vizijo sploh mogoče nekoč začeti uresničevati.

Drugi pogoj je poraz "leve sredine", ki pa se je prav zaradi svoje pragmatičnosti, kljub mnogim razlikam znotraj nje, doslej vedno uspela izogniti dramatičnim razkolom. Vendar to gotovo ni bilo odvisno samo od Drnovška, kot so očitno še vedno prepričani mnogi na desni.