Demistifikacija

Afera Vzajemna ima več poglavij, a na koncu se zdi, da je bila sprožena predvsem zato, da je v javnost prišel podatek o višini plače predsedniškega kandidata dr. Franceta Arharja. Doslej edinega, ki bi na predsedniških volitvah lahko ogrozil dr. Janeza Drnovška.

Odklonitev odgovora na vprašanje, ali njegova mesečna plača presega tri milijone bruto, je bila seveda takoj razumljena kot priznanje. Višina je razkošna, je skoraj kot nekakšen "Arharjev avion". Le da se ji za nazaj ne more odpovedati, tako kot je to storila vlada s svojim letalom, čeprav bo nadomestno še vedno izjemno drago. Takšen znesek bi bil navadnim državljankam in državljanom najbrž precej težko predstavljiv, če ne bi poznali Jonasovega kviza. Arharjeva plača pri Vzajemni naj bi bila višja celo od plač direktorjev velikih, že privatiziranih podjetij, čeprav je Vzajemna, ki naj bi izžarevala podobo tradicije nekakšne "krščanskosocialne" poslovne politike, neprofitna organizacija, katere poslovni uspehi menda celo niso najboljši. Čeprav bi bila to samo še ena izjemno visoka plača, ki s tem, da je postala javna, sicer oblikuje neke nove standarde, nič več. Če Arhar seveda ne bi napovedal kandidature za predsednika republike.

Kot v vsaki aferi je bil tudi prejšnji teden pomemben odgovor tistih, ki jih zadeva. Če stanja pač ni mogoče popraviti, je njihova javna podoba verjetno še najbolj odvisna od kredibilnosti izmišljenega izgovora in vtisa prizadetosti tistega, ki odgovarja. Da je plača nesimpatično visoka, je najbrž jasno vsem, ampak standardi so v zavarovalništvu pač takšni, in če ni visokih plač, tudi ni strokovnosti. Ob tem bi bilo gotovo prav milo slišati, koliko predsedniški kandidat vsak mesec nameni za dobrodelne namene. Izvrsten dodatek, če bi bil vsaj nekoliko resničen. Arhar ni rekel nič takšnega. Samo, da so podatki zaupni. Nedvomno, vendar ne tisti, ki se nanašajo nanj, če se je seveda odločil kandidirati. Šala, da bi imel, če bi bil izvoljen, precej nižjo plačo od sedanje, nazadnje priča tudi o tem, da dobrega odgovora na vse skupaj tako ali tako ni. Če drži, da zgledi vlečejo, bo treba namreč najprej zvišati predsedniško plačo.

Arhar ima vsekakor težave. Te so se začele, še preden so bile vložene kandidature oziroma takoj zatem, ko se je Drnovšek menda dokončno odločil kandidirati. Arharjeva domnevna prednost pred tekmecem, ki naj bi bila prav sorazmerna neobremenjenost s preteklostjo, se spreminja v pomanjkljivost. Nas čakajo še kakšna presenečenja? Kakor koli, vsak kandidat mora računati na to, da bodo mediji ostri in nasprotniki nesramni, toliko bolj, če ima vsaj majhne možnosti za zmago. Nad tem se pač ni mogoče pritoževati. Tudi, če se pozornost natančno usmerja v rušenje najočitnejših kandidatovih adutov. Eden najmočnejših naj bi bilo Arharjevo zagovarjanje "nacionalnega interesa" v povezavi s prodajo bank tujcem. Drugi, morda celo pomembnejši, se je nanašal na njegovo domnevno skromnost. Potem pa je tu še razvojnogospodarski slogan o socialnem paktu. Vsi so bili v minulih tednih vsaj omajani.

Najprej je prišlo na dan Arharjevo svetovanje pri prodaji Krekove banke Reiffeisen Banki, in to celo v času, ko je bil še v službi v Banki Slovenije. In čeprav je razlika med Krekovo banko in Ljubljansko banko, o kateri je govoril Arhar v povezavi s prodajo tujcem, bistvena, se je to nekako izgubilo, v zraku je obvisel predvsem vtis nedoslednosti. Afera Vzajemna je še veliko neprijetnejša. Čeprav je skromnost načeloma mogoča tudi ob milijonski plači, bodo Arharjeve besede o družbenem in gospodarskem pomenu socialnega pakta najbrž poslej zvenele nekoliko nenavadno. Se bo podoba uglednega skromnega bančnika, ki zagovarja nacionalne interese in socialno državo, v prihodnjih mesecih torej prelevila v sliko pogoltnega menedžerja, ki eno govori in drugo dela? Če se temu ne bo znal izogniti, bi bil pred začetkom kampanje, še preden se bodo začela neprijetna ideološka vprašanja, v precej neugodnem položaju.

Na drugi strani, kot da Drnovšek nima nobenih resnih težav. Vse o njem in okrog njega je videti znano. Od ekonomske politike, javnofinančnih težav, odnosa do "nacionalnega interesa", celo trenutna zdravstvena slika. Pa še njegovih tekmecev se drži smola natančno tam, kjer mu to najbolj ustreza, kot da ne bi bilo že tako ali tako težko biti protikandidat predsednika vlade. To, da tekmecev najraje sploh ne bi imeli, vsaj ne preveč resnih, je najbrž lastno mnogim, predvsem tistim, ki se jim sploh ne zdi smiselno tekmovati, če nimajo možnosti za zmago. Drnovšek je bil kot kandidat za predsednika predsedstva SFRJ predstavnik povsem drugačnega značaja. Zdaj pa se zdi, da so se stvari spremenile, da gre pravzaprav za to, da se brez gotovosti v zmago, in to po možnosti v prvem krogu, morda sploh ne bi oziroma se ne bo odločil za kandidaturo. So zato proti Arharju tako zgodaj začele leteti predvolilne medijske bombe?

Dr. Janez Drnovšek je od prejšnjega tedna med tekmeci za predsednika države videti še mogočnejši. Seveda pa ima vsaka podoba lahko tak ali drugačen učinek.