Nadljudje iz Amerike

'Gre za kompleksno vprašanje implikacij takšnega dvostranskega sporazuma na uresničevanje Rimskega statuta, ki je po ratifikaciji postal del slovenskega pravnega reda. Za kakovostno preučitev tega vprašanja je potreben zadosten čas ...'
Ministrstvo za zunanje zadeve

Dežela svobodnih in pogumnih, edina velesila, vodilna država zahodne civilizacije intenzivno oblikuje svojo bušistično podobo. Čeprav ta ni tako zelo nova in sega v obdobje pred Bushem, ji je zadnje leto dalo naravnost neverjetne pospeške.

Za to nima zaslug izključno ameriška administracija, ampak vedno bolj tudi Evropska unija. Ta počasi postaja nekakšen vsaj ne povsem zanesljiv zaveznik, ki vedno bolj odločno misli s svojo glavo. Trgovinske vojne med EU in ZDA so postale skoraj nekaj povsem normalnega. Bolj neprijetna je razlika glede napada na Irak, ki ga načrtujejo ZDA, tako da je vse bolj očitno, da bo Amerika verjetno to arabsko deželo morala napasti sama. A to ni vse, simbolno, dolgoročno, pa tudi povsem pragmatično sta najpomembnejši razpoki med Evropo in Ameriko odnos do ekologije in človekovih pravic. Sporazuma iz Kjota in Rima, ki se jima ZDA noče priključiti, namreč zadevata samo idejo o skrbi za planet in njegovo mednarodno pravno in politično ureditev. Pomenila naj bi pomemben civilizacijski napredek. To, da je najmočnejša država na svetu glede teh vprašanj tako nazadnjaška, je seveda problem za vse, še posebej ker ne le da Amerika pri sporazumih noče sodelovati, ampak jih celo poskuša minirati.

Akcija, ki naj bi zmanjšala in relativizirala pomen rimskega sporazuma, ki ga je doslej podpisalo 77 držav, neposredno zadeva tudi Slovenijo. ZDA se trudijo, da bi čim več držav podpisnic z njimi sklenilo bilateralne sporazume o neizročanju ameriških državljanov, osumljenih vojnih zločinov proti človečnosti, mednarodnemu kazenskemu sodišču. Za zdaj jim je to uspelo z Romunijo, kar je bil precedens, ki je precej pretresel Evropsko unijo, saj na to možnost očitno ni računala in je zato tudi uradno izrazila zaskrbljenost ter hkrati pozvala vse kandidatke za članstvo v EU naj, dokler unija ne sprejme skupnega stališča do tega vprašanja, ne podpisujejo kakršnihkoli sporazumov z ZDA. Ponudbo za sklenitev dvostranskega sporazuma je kajpak dobila tudi Slovenija. Odziv je bil podoben evropskemu. Ker gre za kompleksno pravno vprašanje, si je zunanje ministrstvo, tako kot EU, vzelo čas za premislek, preden bo odgovorilo Američanom. Ta je očitno potreben zaradi zadrege ob morebitni zavrnitvi sporazuma s svetovnim policajem.

Za hrabro načelnost, kot sta jo zmogli članica Nato Norveška ter Švica, ki sta ponujeni sporazum takoj odločno zavrnili, ker spodkopava komaj ustanovljeno mednarodno sodišče, v Sloveniji pa tudi v EU, očitno ni politične moči. A Evropa se vsaj lahko sklicuje na to, da se je pač treba uskladiti, saj je držav članic veliko. V Sloveniji so razlogi bolj očitni. Velika večina slovenskih politikov javno Natu in ZDA skoraj ne upa reči nič slabega. Hkrati pa je Slovenija ustanovna podpisnica rimskega statuta in naj bi bila že v bližnji prihodnosti zavezana skupni evropski politiki, ki se je, kot kaže, vendarle začela oblikovati in bo vsekakor branila rimski statut. SNS in Zelenim se je bilo seveda lahko oglasiti proti "ameriškemu izsiljevanju". Precej težje je ob tem vprašanju očitno že Koaliciji Slovenija, ki sicer vneto navija za Nato, še večja pa je zadrega pri LDS in ZLSD, katerih volilke in volilci so nad ameriško imperialno politiko precej manj navdušeni. Čakanje na odločitev EU je torej za našo vlado vsekakor najlažja pot.

In kako se bo septembra odločila Evropa? Najverjetneje bodo njene inštitucije kljub vsemu poskušale poiskati nekakšno kompromisno formulo, ki bi lahko blokirala podpisovanje množice bilateralnih sporazumov evropskih držav z ZDA in vendarle hkrati Američanom zagotovila nekakšen izjemen status. Čeprav se zdi to v resnici nemogoče. To bi očitno tudi najbolj zadovoljilo politične elite v državah kandidatkah. Izbira med Evropo in ZDA v primeru njunega konflikta je namreč za te dežele ena od najmanj prijetnih. Ali pa bo Američanom uspelo še pred evropsko odločitvijo pridobiti na svojo stran še katero med njimi? To je sicer težko verjetno, saj je vprašanje za Evropo preveč nerodno, še posebej ker spodnaša šele nastajajoče temelje njene skupne zunanje politike. Čeprav je po drugi strani eden pomembnejših učinkov celotnega zapleta tudi spodbuda pri njenem oblikovanju. Bo na koncu Evropska unija uvidela celo to, da gre tudi pri veliki širitvi Nata na njen vzhod prav tako za vdor ameriške politike v Evropo?

Ob podobi ZDA kot največjega onesnaževalca, ki je sporazum iz Kjota soglasno zavrnil v senatu, in militarističnega gospodarja sveta, ki je prepričan, da so njegovi državljani nadljudje, ki jim drugi ne morejo soditi za zločine proti človeštvu, postaja vedno bolj pomembno vprašanje, ali ste za Nato ali za EU. In ne, ali ste za Nato in EU.