Joras in topnjače

"Najprej so ukradli denar naših varčevalcev v Ljubljanski banki. Ko so nas napadali Srbi. In zavzeli Sveto Gero. Ko se je umikala JLA. In ukradli elektriko iz Krškega, ko nam je bila najbolj potrebna. Kdo ve, kaj delajo v naših samopostrežbah. In zavzemajo Piranski zaliv, ker jim ga je ponudil Račan."
Tanja Torbarina, v Globusu

Hrvaško-slovenski odnosi še nikoli niso bili tako zelo napeti. Piranski zaliv je primerna poletna tema. Morska. Za napetost zgodbe so poskrbeli ribiči in nezadovoljstvo z leto dni starim sporazumom med vladama obeh dežel. Predvsem na hrvaški strani, kar o sporazumu najbrž pove dovolj.

Hrvaški mediji so polni Piranskega zaliva. Po odnosu in pristopu do "Slovencev" pisanje Tanje Torbarine nekoliko spominja na čase, ko so bili največji sovražnik "Srbi". Istrski ribiči so zahtevali kar topnjačo. Ta sicer ni prišla, ampak že samo govorjenje o orožju je seveda zadosten razlog za strah. Incidenti, ki jih je vsekakor veliko preveč za definicijo normalnega stanja, so konec koncev že postali nasilni. Pet fantov iz Umaga na čelu z Sinišo Crnogorcem - Rambom, je bilo prepričanih, da je stališče njihovih someščanov, ki se ukvarjajo z ribištvom, premehko. Zato so vdrli k Jorasu in sneli zastavi EU in Slovenije ter izobesili hrvaško. Nekakšno nacionalno vigilantstvo. Ukrepali so, ker na Jorasovo ravnanje hrvaška policija ni reagirala. No, po njihovi intervenciji se je hrvaška policija zbudila in Jorasa priprla. Ni pa reagirala na nasilje umaških mladeničev, ki so bili v Jutranjem listu predstavljeni kot nekakšni heroji. Nacionalisti diktirajo javno mnenje. Kljub temu v Globusu kar 16 odstotkov anketiranih odobrava sporazum, po katerem Sloveniji pripadata dve tretjini zaliva, samo 58 odstotkov pa mu nasprotuje.

Tudi v Sloveniji mediji niso ravno prijazni do "Hrvatov". Jorasov primer bo vse skupaj seveda samo še poslabšal. Sicer pa je že primerjava istrskih ribičev z aktivisti tako imenovane jogurtne revolucije s konca osemdesetih na Hrvaškem povzročila ogorčenje. Da so nacionalna čustva dobro hranjena tudi v Sloveniji, priča "zabava" fantov, ki so na dopustu na Pagu zažgali hrvaško zastavo. Čeprav ima geslo Slovenija do Mirne prizvok absurdnosti in najbrž ne more prepričati skoraj nikogar, je vendarle ves čas prisotno. In če je prej sredinska razmejitvena črta v Piranskem zalivu veljala za nekaj, o čemer ljudje niso vedeli veliko, se zdi po sporazumu Račan-Drnovšek vsem bolj ali manj normalno, da je 80 odstotkov zaliva v Sloveniji. Zato ima hrvaški predsednik le delno prav, da so jesenske volitve v Sloveniji razlog za trenutne zaplete. Čeprav je res, da bodo imeli Starman in Joras pa tudi Jelinčič gotovo več zaleta, saj si pred volitvami običajno le redki upajo nastopati proti "nacionalnemu interesu". Vendar seveda ne gre samo volitve, nepopustljivost in zvračanje krivde na drugo stran sta značilna za obe državi, in to ne le v predvolilnem času.

Za slovenskega zunanjega ministra, ki sicer nima lahkega mandata, se zdi zaplet kot naročen. Kaj je bolje od priložnosti za demonstracijo načelnosti? A po drugi strani imajo incidenti v Piranskem zalivu lahko tudi neprijetne posledice. Kljub sorazmerni nepomembnosti jih z zanimanjem opazujejo ne le v Italiji, ampak tudi v Bosni in Hercegovini ter Srbiji in Črni gori. In seveda v ZDA. V razmerju med Slovenijo in Natom imajo težave z mejo sicer na prvi pogled, za uradno politiko, blagodejne učinke, saj lahko pomenijo močan argument, češ ko bo Slovenija v Natu, bo s Hrvaško pač lažje. A to idilično sožitje ambicij slovenske zunanje politike in težav v Piranskem zalivu bi lahko zapletle ZDA. Povabilo k podpisu bilateralnega sporazuma o imuniteti Američanov glede izročanja mednarodnemu sodišču za vojne zločine sta dobili obe državi. Vendar se zdi, da bi Hrvaška lažje popustila ameriškemu pritisku. Vsekakor je od članstva v EU bolj oddaljena, hkrati pa bi kooperacija z ZDA gotovo dodala težo njeni regionalni politiki. To pa bi bilo lahko neprijetno za slovensko vlado, ki drugače pravzaprav lahko mirno čaka. Lahko je celo načelno za arbitražo, za celotno mejo.

Če bi Slovenija hotela ravnati modro, bi najbrž morala, namesto čakanja, ki hkrati očitno pomeni tudi zaostrovanje, storiti vsaj kakšen korak dobre volje nasproti hrvaškim varčevalcem Ljubljanske banke. V tem primeru namreč nima nikakršnih opravičil za svoje ravnanje. Medtem pa je mogoče najbrž samo upati, da državi, ki sta druga z drugo pravzaprav najtesneje povezani, ne bosta zbezljali. Primer snemanja Jorasovih zastav je grozeč. Človekove pravice bi morale veljati za vse. Tudi za provokatorje. A uporabljanje posameznih prostih strelcev kot argument za državno politiko je prav tako nesprejemljivo. To, da vsi po vrsti opozarjajo, da lahko stvari hitro uidejo iz rok, prej ali slej vedno pomeni, da so na neki način že ušle in da je problem izjemno resen. Politiki in mediji bi se morali tega še posebej zavedati. Namesto neskončnih dogovorov, kako postaviti mejo, bi bilo pač precej bolj smotrno poskušati oblikovati mehanizme, ki bi jo lahko občutno zrahljati. Nezavedno pa tudi zavestno nelagodje ob približujočem se schengenskem režimu, ki naj bi se začel na slovensko-hrvaški meji, je namreč gotovo pomemben element stopnjevanja napetosti.

Piranski zaliv je lahko simbolno izjemno velik ali pa skoraj neopazen. To je pač odvisno od ravnanja vodstev držav, ki stopata v svoja najstniška leta in očitno vedno bolj potrebujeta samopotrjevanje.