Samo edini

Predsedniške volitve, ki so še pred mesecem obetale vsaj dostojen boj, se zdijo vedno bolj nezanimive. Kot da jih lahko "reši" samo še to, da Drnovšek ne bi kandidiral.

Arharjeva plača je šokirala, pa čeprav samo zato, ker je navadnim smrtnikom še vedno nepredstavljivo, kako izjemno visoke so plače menedžerjev v Sloveniji, celo brez neizmernih ugodnosti in dodatkov. Debakl je za zdaj skoraj popoln. Arhar je v javnomnenjskih raziskavah zdrsnil za Brezigarjevo, čeprav se njen rating ni bistveno okrepil. Po trenutni razvrstitvi potencialnih predsedniških kandidatov bi Drnovšek tako najverjetneje tekmo dobil kar v prvem krogu. Izid, ki so si ga še pred nekaj tedni lahko predstavljali samo največji optimisti okoli predsednika vlade. Drnovšek kot da enostavno nima solidnega protikandidata. Bučar, na katerega se je spomnil Matevž Krivic, predlog pa je bil vsaj na naši spletni strani deležen velike podpore, pravi, da o tem še ni premišljeval. Nas lahko kljub temu preseneti?

Medtem se je Drnovšek po počitnicah vrnil v svojem starem umirjenem, a jasnem slogu. Hrvaško-slovenski odnosi so bili že tako zapleteni, da je pač moral vstopili vanje tudi javno. Dopustil je možnost pogovora o arbitraži. Vendar ne tako, da bi se odpovedali sporazumu, temveč tako, da bi prav z njim odšli na arbitražo. Ob tem je opozoril, da če podpisanega sporazuma na Hrvaškem ne sprejemajo, ni jasno, ali bodo potem lahko sprejeli dogovor o arbitraži. Kakršen koli bi že bil. Omenil je tudi devizne varčevalce LB in da bo najbrž potreben glede tega vprašanja neposreden dogovor med državami. Odnosi med Slovenijo in Hrvaško pa seveda ne smejo postati predvolilna tema. Kako lepo in nestvarno, čeprav si je na srečo najbrž težko predstavljati, da bi si, kljub Jorasu, večina v Sloveniji želela zaostrovanje.

Ali pač? Čeprav je na prvi pogled dovolj lahko razumljivo, da je prav nekonfliktnost ob vztrajanju pri doseženem najmočnejši slovenski adut, nekateri pač razmišljajo bolj zapleteno. Vladna SLS je tako storila nekaj nepričakovanega. Šla je po Starmanovih stopinjah. Njen generalni tajnik je sporočil, da bi se bilo po njihovem mnenju treba sporazumu o meji odpovedati in vse skupaj začeti znova. Zaradi aretacije Joška Jorasa naj bi bil sporazum samo papir, ki ne obstaja več. Dva dneva kasneje ga je popravil predsednik stranke. Izjava naj bi bila sicer korektna, vendar povsem napačna interpretacija dogovora v stranki. Bizarno, a vendar, saj gre samo za SLS, ki po Arharjevem padcu še bolj drsi proti dnu strankarskih lestvic popularnosti in se je predsedniku vlade očitno niti ne zdi vredno kdove kako odločno grajati.

Se je pa poleg SLS z "veliko" potezo izkazal tudi poslanec SDS, predsednik parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih služb. Sklical je sejo komisije, ki jo vodi, ker sumi, da so v dogajanje v Piranskem zalivu vmešane tuje obveščevalne službe, še več, Hrvaška naj bi imela nekakšen tajni načrt destabilizacije Slovenije. Jerovšek, ki je s svojim izpadom ponudil hrvaškemu zunanjemu ministrstvu priložnost, da njegove besede imenuje bedarijo, zanje seveda ni imel nikakršnega racionalnega razloga. Nobenih informacij. Ampak vse skupaj je bila najbrž tako ali tako samo uvertura v nastop Janeza Janše. Po mnenju vodje opozicije je treba sicer umirjati razmere, a samo do takrat, ko bo Slovenija članica EU in Nata, potem pa delati naprej z boljše pozicije. Drnovškova politika je zgrešena. Strinjanje z arbitražo je nesprejemljivo.

SDS kot konstruktivna opozicija, ki se sicer ne strinja s politiko vlade, vendar ji pravzaprav z razumnim, a bolj rigidnim stališčem nekako celo pomaga? No, ne povsem. Od časov Bajukove vlade, ki se je na koncu svojega mandata odločila celo za policijsko posredovanje na drugem bregu Dragonje, se odnos do hrvaško-slovenske meje v Koaliciji Slovenija vendarle ni tako zelo spremenil. Po aretaciji Joška Jorasa, ki se je po Janševem mnenju zgodila na slovenskem ozemlju, bi morala Drnovškova vlada primer internacionalizirati. Pučnik in novorevijaši so vse skupaj še zaostrili. Ustanovili so celo Odbor za varstvo slovenskih državljanov (ne državljank) pred tujo državo. Jorasa je pač treba rešiti in njegov primer postaviti v središče političnih debat. Joras mora postati slovenska topovnjača v Piranskem zalivu. Kako drugače od umirjenih in zvitih Drnovškovih besed.

Politiki so lahko različni. Eni se nevarnostim ognejo, drugi jih radi zajahajo, tretji jih poskušajo ukrotiti. Tudi zato Drnovšek v normalnih razmerah ne bi smel imeti večjih težav s kandidaturo na katerih koli volitvah. Vendar ali bo sploh kandidiral? Omejene pristojnosti predsednika republike, na katere opozarja Bučar, osebno najbrž ne morejo biti najprivlačnejše. Po drugi strani se zdi, da bi bila predsednikova selitev še najpomembnejša za njegovo stranko, saj bi ta tako dobila priložnost "osamosvojitve" od Drnovška. Ta jo vsekakor čaka in odlašanje z njenim začetkom verjetno izidu na prihodnjih volitvah ne more ravno koristiti. Najbrž so prav zaradi tega mnogi v LDS prepričani, da bi bilo za stranko dobro, če bi Drnovšek kandidiral. Seveda ni nujno, da bi bilo to dobro tudi za državljanke in državljane.

Funkcije so po slovenski ustavi deljene. A čeprav je včasih razumljivo, da zunanjepolitične zaplete namesto zunanjega ministra rešuje predsednik vlade, bi bilo povsem nenavadno, če bi jih namesto vlade reševal predsednik republike.