Jastrebi in tisti drugi

"Naj bo tako ali drugače, še enkrat ceterum censeo, da so najinima državama in njunima ministroma usojena številna in plodna srečanja."
Dimitrij Rupel v pismu Toninu Piculi

Prejšnji teden so se v hrvaško-slovenskih odnosih vendarle pokazali tudi znaki otoplitve. Najprej sicer ne na vrhovni politični ravni, temveč na tisti, bolj neuradni.

Istrski politik Damir Kain je na hrvaški strani v svojem govoru med drugim poudaril, kako zelo sta Slovenija in Hrvaška povezani. Govoril je o Jorasu, ki je zanj sicer še vedno provokator, vendar je iskreno zaskrbljen za njegovo zdravje. Tisto najpomembnejše pa je bilo najbrž, da je med drugim izjavil: "... težko je pristajati na to, da se ljudje izven Istre, pa naj bodo to ljubljanski akademiki ali hrvaški branilci iz Splita ali Dalmatinske Zagore, ukvarjajo z Istro." Strah, da se bo napetost stopnjevala in da bo 500.000 ameriških dolarjev vredna "ribiška vojna" državi stala mnogo več denarja, kot ga lahko prinese ribolov na spornem delu morja, očitno sproža nova premišljevanja o posledicah trenutnega meddržavnega spora.

Motivi za nastop Franceta Bučarja na slovenski stani so bili gotovo vsaj nekoliko drugačni. A vendarle je tudi on povsem jasno poskušal porazdeliti krivdo med obe državi. Tako Slovenijo kot Hrvaško je obsodil, da poskušata reševati probleme po balkansko. "Po balkansko reševati spore, se pravi, da jih ne misliš rešiti, da ves čas govoriš ... o prijateljskih odnosih in najboljšem sodelovanju, zraven pa gledaš, kako boš svojega partnerja okoli prinesel ...," je bil natančnejši Bučar, ki je neposredno povedal tudi to, kar vsi vedo, a si le redki upajo izreči: da je namreč obnašanje Slovenije do varčevalcev Ljubljanske banke popolnoma nesprejemljivo.

Kako spravljivo se sliši vse to. Besede Kaina in Bučarja so bile na prvi pogled precej drugačne od tistih, ki smo jih sicer vajeni od politikov z obeh strani. Če bi onadva reševala hrvaško-slovenski zaplet, do njega najbrž sploh ne bi prišlo. Ali res? Stvari kljub vsemu niso tako enostavne, tudi zmerna Bučar in Kain namreč stojita na povsem drugačnih stališčih. Bučar govori o nadzoru Piranskega zaliva na dan osamosvojitve, Kain o sredinski črti. Bučar vidi v aretaciji Jorasa ugrabitev, Kain spoštovanje hrvaške zakonodaje. A vsaj način, kako bi se oba lotila popuščanja napetosti, je enak. Ohraniti je pač treba miren način povezanega, če že ne vsaj v perspektivi skupnega življenja.

Kakorkoli, več kot očitno postaja, da so hrvaško-slovenski odnosi postali prvovrstna politična tema v obeh državah in da bodo še posebej pomembni tudi v jesenskem predvolilnem boju. Seveda predvsem za kandidate za predsednika republike Slovenije. Kakšen je torej odnos do te teme pri doslej znanih potencialnih predsednikih? Zdi se, je trenutno pomembno predvsem kaj si mislita dva. Oziroma trije, če zraven štejemo Bučarja. Ob tem, da sta si pogleda Drnovška in Bučarja blizu, nasprotni pol pa predstavlja predvsem Jelinčič. Razlika med prvima za rezultat gotovo ne bi bila odločilna, čeprav je kljub temu jasno, da si ne Drnovšek ne katerikoli premier ne more želeti neprijetnega Bučarja za predsednika republike.

Bučar, ki seveda niti približno še ni privolil v kandidaturo, bi sicer proti Drnovšku najbrž težko zmagal, a po drugi strani je res tudi to, da bi v primeru, da Drnovšek ne bi kandidiral, Bučar tekmo težko izgubil. Sicer pa znaki prejšnjega tedna (srečanje z upokojenci, dolgo kramljanje s kmeti) kažejo, da se bo Drnovšek oktobra kljub dolgemu premišljevanju podal v predvolilni boj. Hrvaška zgodba se zdi vsekakor njegov adut. V njej se je že izkazal. Pa tudi drugače je videti za slovensko vlado dolgoročno bolj ali manj dobljena. Še posebej ob očitnih diplomatskih nespretnostih in napakah hrvaških oblasti, kakršna je bila aretacija Jorasa.

No, tudi v Sloveniji, tako kot na Hrvaškem, na sceni niso samo tisti, ki bi lahko ali pa so vsaj poskušali, tako kot Drnovšek in Račan, zadeve rešiti mirno in racionalno. Si predstavljate situacijo, v kateri ali Drnovšek, ali Bučar, ali pa kar oba ne bi kandidirala na volitvah za predsednika republike? To bi pomenilo, da bi volilke in volilci ostali brez "močnih" izbir, kar bi ponudilo pravzaprav izjemno priložnost tretjemu. Vsaj za to, da se prebije v morebitni drugi krog. Pa ne kakšnemu popolnemu outsiderju, ampak prav Zmagu Jelinčiču, ki mu zapleti s Hrvaško, strah pred tujimi investicijami in sovraštvo do drugačnih ponujajo plodno politično platformo.

Je mogoče, da bi jeseni dočakali nekakšno ponovitev letošnjih francoskih predsedniških volitev, na katerih se je v drugi krog nepričakovano prebil Le Pen? Kako nerodno bi bilo opazovati dvoboj Drnovška ali denimo Bučarja proti Jelinčiču, da o izbiri Brezigarjeva proti Jelinčiču niti ne govorimo. Bi slovenski Le Pen doživel podoben poraz kot francoski? Bi se proti njemu obrnili vsi vodilni mediji? Bi doživeli množične demonstracije? Bi se javnost zbala nepredstavljivega, tega, da bi predsednik nacionalne stranke postal predsednik republike? Gotovo, vprašanje pa je, v kakšnem obsegu, saj vse kaže, da Slovenija najbrž pač ne more biti ravno vzor strpnosti.

Na to konec koncev opozarja tudi ljubeznivost slovenskega zunanjega ministra, ki je uporabil Katonove besede - z njimi je slednji zaključeval svoje govore v rimskem senatu, ko je zagovarjal uničenje Kartagine - za napoved plodnih meddržavnih srečanj.