Nova velesila

"In treba je poudariti še enkrat, da je res, da toliko sredstev, kot jih je bilo pri prejšnjih širitvah, danes ni na voljo ..."
Jean Christophe Filori, tiskovni predstavnik komisarja za širitev EU

Novica o prvih finančnih ocenah o bogastvu kandidatk za članice EU ni več nova. Odkar je priletela v medije, je v Sloveniji povzročila predvsem razburjenje in razočaranje. Ni videti, da bi prevladal ponos, čeprav so politiki sprva igrali na to karto. Nenavadno. A ne povsem neupravičeno.

Izračun po dogovorjeni metodologiji je pokazal, da bi bila, brez kompenzacijskih prejemkov, Slovenija neto plačnica že ob predvidenem vstopu v EU leta 2004. Nobena nova članica naj sicer ne bi bila neto plačnica ob vstopu. Takšna je politična zaveza predstavnikov Evropske unije. Ampak kaj to pomeni? Enostavno, da bo tudi za bolj razvite države med kandidatkami namenjeno toliko denarja, da se bo račun na koncu vsaj izravnal. Sama metodologija razkriva neprijazno naravo evropske širitvene politike. Denarja je toliko, kolikor ga je. Koliko, je bilo odločeno v Berlinu, kjer so nove članice dobile posebno malho, ki pa ni najbolj polna. Iz nje bo največ dobila Poljska, ki je med kandidatkami največja in najmanj razvita. Pomembna je torej, samo na primer, razlika med Slovenijo in Poljsko, ne pa denimo med Slovenijo in Španijo. Med prvi bo namreč razdeljen predvideni denar.

Ob tem je skoraj šokantno, da je danes bogatejša Evropa bolj skopuška do vzhodnjakov, kot je bila v času prejšnjih širitev do takratnih novih članic, čeprav težave zaradi razlik v razvitosti med novimi in starimi članicami takrat niso bile niti približno tako velike, kot so sedaj. Na eni strani je torej evropska politična zaveza po širitvi in solidarnosti, na drugi pa nesposobnost in pomanjkanje čuta, kako razumeti razlike ter dejstvo, da so nove članice, ki se priključujejo Evropi, slabše razvite. Tudi tiste najboljše med njimi. Je logika, da je treba pravzaprav pomagati samo najslabšim med kandidatkami, lahko prava? Morda, vendar je vsaj licemerno hkrati pomagati članicam, ki so bogatejše tudi od najbogatejših kandidatk. Ampak integracija novih držav članic bo tako ali tako postopna. Pri tem politična zaveza širitvi seveda ne more spremeni zadržanosti do polnopravnega sprejema novih članic še pred reformo unije.

Ključna pogajanja naj bi tako Slovenijo čakala leta 2005. In vendar, zakaj bi se bilo čez dve leti lažje pogajati? Ker bo šlo za enoten kup denarja in ker se je pač lažje pogajati, če si skoraj povsem že del neke zveze, kot če si zunaj nje? Še sploh, kadar je interes v večji meri izražen pri tistih, ki vstopajo. Bo do proračunskih pogajanja leta 2006 Evropska unija že reformirana in kako? Se bodo na primer Španija, Portugalska in Grčija, ki so vsaj približno primerljive s Slovenijo po razvitosti in so sedaj velike prejemnice denarja iz evropskih skladov, čez tri leta kaj bolj pripravljene odpovedati privilegijem? Najbrž ne, vendar je res tudi to, da bo struktura Evropske unije že v bližnji prihodnosti skoraj gotovo precej drugačna od današnje. Zato je za države kandidatke trenutno najbrž res najbolj pomembno vprašanje, v kolikšni meri bodo lahko kot nove članice pri teh spremembah sploh sodelovale.

Na žalost je videti, da bolj malo. Za polletno predsedovanje uniji, ki seveda ni samo simbolnega pomena, je seveda jasno, da novim članicam še nekaj časa ne bo dostopno. A če bi bilo to zaradi težav z logistiko v prvih letih članstva morda celo povsem razumljivo, se zdi, da bo sistem tako ali tako spremenjen, preden bi lahko v njem nove članice sploh začele sodelovati. Hkrati pa si je težko predstavljati, da bodo imele nove članice kaj prida besede pri tem, kakšen bo prihodnji, spremenjeni sistem predsedovanja. Nekoliko drugačna je situacija v pogajanjih med Slovenijo in EU o regijah. Evropski pogajalci so bili najprej očitno bolj naklonjeni predstavi Slovenije kot enotne regije. Model regije, ki ima od 800.000 do 3 milijone prebivalcev, pa so nato opustili in menda naj bi se celo prilagodili sistemu, ki se bo v Sloveniji izoblikoval v prihodnjih letih. Tam, kjer bo to mogoče, bodo uspehi torej vendarle odvisni od samih novih članic.

Tudi od njihove razumnosti. Politični predstavniki EU očitno težko razumejo slovensko "polmajhnost" in Slovenijo najlažje vidijo kot eno regijo, a so kljub temu privolili v to, da počakajo, kako se bo pokrajinska oblast dejansko organizirala. Ob tem pa naj bi predlog slovenske strokovne skupine predvideval od 6 do 8 regij. Gotovo pa bodo predstavljeni tudi predlogi za še kakšno več. Neverjetno, a po drugi strani pričakovano, čeprav gre, glede na izjemno število občin, najbrž za izjemno neracionalno idejo, ki je kot izhodišče v pogajanjih z Evropsko unijo tudi povsem nespametna. Čeprav je jasno, da se bo tudi evropska regionalna politika spreminjala, je za zdaj namreč povsem nepredstavljivo, da bi lahko v Evropi model ali celo izjema postale regije, ki bi štele manj kot 200.000 prebivalcev in bi potem lahko bolj ali manj samostojno črpale denar iz evropskih skladov.

Prebivalci držav članic EU si menda v večini želijo, da bi Evropa postala nova velesila. Tudi zato je širitev njen ključni politični projekt. A če bo gradila predvsem na logiki drugorazrednosti svojega vzhoda, odločitev o sprejemu novih članic na vrhu v Koebenhavnu 13. decembra uniji ne obeta ravno bleščeče prihodnosti.