Brez presenečenj

Kljub temu da se uradna predvolilna kampanja še ni začela in uradno še niso niti znani vsi predsedniški kandidati, so volitve videti praktično odločene. Težko je pričakovati še kakšnega novega kandidata ali kandidatko, in predvsem, skoraj nemogoče se zdi, da Drnovšek ne bi kandidiral.

"Kandidat" favorit vse bolj daje vtis, da njegova kampanja traja že zelo dolgo. To, da se ves čas o nekom govori, ali bo ali ne bo kandidiral, je zanj vsekakor najboljša reklama. Kot da bo potem, ko se bo končno odločil, tistim vsaj malo zainteresiranim nekoliko odleglo. Bodo vsaj vedeli, pri čem so. Pa tudi drugi znaki govorijo o tem, da prvega kandidata že nekaj časa imamo. Oddaljeni in samotarski Drnovšek je konec poletja tako rad prijazno kuhal kavo novinarjem na svojem domu, potem pa mimogrede spregovoril celo o ženskah, ki so mu menda všeč. Ne katerekoli. Za karizmatičnega vodjo se spodobi simpatija, ki nedvomno sodi v svetovni jet set. Bianca Jagger je bila kar dobra izbira. Čeprav je šlo samo zato, da sta govorila drug z drugim. Trivialno prodajanje svoje ljudskosti, ki je pri drugih politikih tako običajno, pa seveda ne izčrpa vseh predvolilnih potez predsednika LDS in njegove stranke. Kot vedno pred volitvami je tudi tokrat mogoče zaznati premik na desno, v sredino političnega prostora in čez.

Je res naključje, da se bosta prav tik pred volitvami paradržavna sklada KAD in SOD, ki ju seveda vodijo "vladni" ljudje, odločila zavrniti ponudbo o nakupu Leka s strani Novartisa? "Nacionalni interes" je pač nekaj, česar ne gre jemati zlahka. To so ob podelitvi nagrade za menedžerja leta povedali tako rekoč vsi tam navzoči slovenski direktorji. Pa še na prodajo NLB bo, če bo Lek ostal "slovenski", bolj nacionalno profiliranim volilkam in volilcem lažje pozabiti. Čeprav nacionalne zavednosti v gospodarstvu v Sloveniji ne moremo povezovati z desnico, ampak najbrž celo prej z levico, gre seveda v pretežni meri za vprašanje, ki govori predvsem o strahu pred tujci. Ta pa je v domeni desnice. Tako kot politična naklonjenost zahtevam rimskokatoliške cerkve. Zakona o verouku v šolah s koncesijo se bi moral vsaj nekoliko razveseliti desni pol volilnega telesa. Podobno kot Kebrovega protialkoholnega zakona, proti kateremu je glasovalo celo nekaj poslancev opozicije, čeprav gre očitno za njihov teren.

Za vse te poteze vladajoče stranke si lahko seveda njen predsednik pripiše odločilne zasluge. A veliko je pripravljen storiti tudi sam. Nenavadna diplomatska igra okoli ekumenskega srečanja med poglavarjema rimskokatoliške in pravoslavne cerkve, ki naj bi se zgodilo v Sloveniji, ni bila povsem brez pomena. Srečanja med papežem in ruskim patriarhom sicer ne bo, kar so, mimogrede, poznavalci vedeli, še preden je bila zadeva uradno demantirana, a vendarle se zdi, da je epizoda dodatno zbližala dr. Janeza Drnovška in dr. Franca Rodeta. Bližina ljubljanskega nadškofa, ki lahko kakšnemu drugemu kandidatu škoduje, pa Drnovšku samo širi njegov volilni domet. Tako kot to najbrž velja za sicer zavito in megleno pritrditev tezi Janeza Janše o tem, da izjave visokih državnih predstavnikov o poplačilu varčevalcev Ljubljanske banke škodijo vladni pogajalski poziciji. Pritrditi Janši nasproti Kučanu Drnovšku paradoksalno na levi namreč ne more škoditi, na desni pa s tem vsaj nekoliko pridobi.

Vse to kaže, da bo Drnovšek skoraj zagotovo kandidiral. Za kandidaturo pa obstaja vsaj še en razlog, ki ne more biti zanemarljiv, čeprav stranka, kot kaže, ne bo imela veliko besede pri tem, kako se bo njen predsednik na koncu odločil. Glede na to, da gre za vladno stranko, katere predsednik je tudi predsednik vlade in bo to vsekakor vplivalo na njeno prihodnost, je to sicer nekoliko nenavadno. A Drnovšek ima v LDS pač tako "vzvišen" položaj, da bo njegovo odločitev stranka lahko najbrž kvečjemu potrdila. Kljub temu je argument, da je zavlačeval tako dolgo, da sedaj skorajda mora kandidirati, vezan na stranko. Vsaj v toliko, ker bi morala slednja v primeru, da bi se odločil vztrajati na mestu predsednika vlade, v zadnjem trenutku iskati nekakšno nadomestno rešitev, ki na volitvah gotovo ne bi mogla biti tako uspešna kot Drnovšek. Da ne bi imela svojega kandidata, je tako rekoč nepredstavljivo. "Nadomestni" kandidat ali kandidatka pa bi kaj lahko doživela tudi za stranko neprijeten poraz.

Pričakovana podoba prihodnjih volitev za predsednika republike je tako trenutno videti precej neatraktivno. Absolutni favorit ima po vseh javnomnenjskih raziskavah tolikšen naskok pred konkurenti, da je njegova izvolitev praktično zagotovljena. In zdi se, da niti to dejstvo ne more postati njegov največji sovražnik. Tudi to, da bosta v primeru Drnovškove izvolitve tako premier kot predsednik vlade člana LDS, kot kaže, ni zadostna ovira. Konec koncev celo opozicijo bolj zanima, kakšnih privilegijev naj bi bil po zakonu deležen bivši predsednik, kot to, kakšne mehanizme in ugodnosti naj bi po novem lahko uporabljal aktualni predsednik republike. Kaj torej ostane? Zdi se, da predvsem boj za drugo mesto in uvrstitev v morebitni drugi krog, za katerega se bodo očitno potegovali Brezigarjeva, Bučar in Arhar. O njihovem uspehu pa bodo prej ali slej odločala predvsem soočenja na TV-ekranih, v katerih se bo razlika med favoritom in zasledovalci, glede na medijske izkušnje prvega, najbrž samo še povečevala.

Po volitvah nas torej, če ne bo res velikih presenečenj, čakata rekonstrukcija vlade na čelu s premierom Tonetom Ropom in začetek priprav na tiste prave, mnogo pomembnejše volitve leta 2004.