Privilegirani in priljubljeni

"Drnovšku se nedvomno položaj predsedniškega kandidata maje zaradi večletnih zdravstvenih težav ..."
Dr. Ivan Štuhec v Družini

Boj za novega predsednika oziroma predsednico države se je tudi uradno začel. Bo res tako zelo nezanimiv, kot je kazalo še do nedavna? Mnogi si tega vsekakor želijo.

Edina kandidatka, ki bi lahko prišla do dvoboja z Drnovškom v drugem krogu, je trenutno Barbara Brezigar, ki se počasi, a vendar vztrajno vzpenja na lestvicah javnomnenjske priljubljenosti. Dosegla je že skoraj 20-odstotno podporo, medtem ko jo Drnovšek običajno zbere nekaj nad 30 odstotkov. Neodvisna ženska kandidatka je vsekakor sintagma, ki se slovenskemu volilnemu telesu sliši še kako mamljivo. Kljub drugačnim akademskim podobam idealnega predsedniškega kandidata. Da je kot tožilka "oprostila pretepače iz Depale vasi" in mimogrede "izgubila" pisalni stroj, na katerega so fantje pisali ponaredke vojaških dokumentov, je nekaj, kar večina najbrž težko razume. Čeprav ima menda prav vsak od kandidatov kakšnega okostnjaka v omari, so eni za nasprotnike pač "tržno" uspešnejši in drugi manj. Bolj ko so preprosti, bolj bolijo. Arharjeva plača je vsekakor sodila med tiste izjemno učinkovite.

Na prvi pogled je tako največja ovira za Barbaro Brezigar dejstvo, da je kandidatka Koalicije Slovenija. A Janševa kandidatka je vendarle presegla doseg obeh strank, ki jo podpirata. Bi se ji sploh kaj poznalo, če bi jo podprla še SLS? Slednja ima tako majhno podporo, da je skorajda nepomembna. Poleg tega pa so kandidati za predsednika pač osebnosti, ki morajo za zmago, tudi če so kandidati svoje stranke, to dodobra preseči. Je takšna tudi Barbara Brezigar? Niti ne. Ob njenih intervjujih in izjavah se še najbolj spontana reakcija zdi zehanje. Tudi njeni odgovori o EU in Natu so denimo na zadnjem nastopu na TV Piki zveneli izjemno medlo. Kar je pravzaprav nenavadno ob tem, da jo podpira Janša, ki pomanjkanje ekspertize na teh dveh področjih očita bodočemu premieru Tonetu Ropu. Za Brezigarjevo bi prej, kot da "svoji" stranki presega, lahko rekli, da je njuna dobra vojakinja. Od kod torej njen relativen uspeh? Gre res samo za to, da je ženska?

Gotovo ne, najbrž je mnogo bolj res, da si precej ljudi želi močnega protikandidata favoriziranemu predsedniku vlade in da bi že nekoliko "boljši" protikandidat za Drnovška lahko pomenil še precej realnejšo nevarnost od Brezigarjeve. To potrjuje tudi primer Arharja, ki je nasprotnika tik pred svojo afero že praktično dohitel. Njegov padec seveda ni pomenil dobička za Drnovška, ampak je predvsem pridobila Brezigarjeva - naslednja logična izbira desnice. Na žalost premalo sredinska, da bi imela Arharjev doseg. Bučar pri vsem tem pravzaprav nima skoraj nič. Tako celo Demokracija sedaj priznava, da so se na desni zmotili v napovedih, kako bo Bučar jemal volilne glasove Brezigarjevi. Nasprotno, zdi se, da je ob prevzemu dela Arharjeve sredine še najbolj škodil Drnovšku. Ne sicer prav veliko, kar je verjetno predvsem posledica ne ravno simpatične napovedi, da se s kandidaturo ne namerava pretegniti.

A če desnica priznava svojo zmoto glede Bučarja, še vedno ne more skriti razočaranja nad napačno oceno, ki je v "pomladnih" krogih prevladovala zadnje leto, da namreč Drnovšek sploh ne bo kandidiral. Prizadetost zaradi napačne ocene je očitno tako velika, da izgovori, kot to, da Drnovšek neprimerno zapušča mesto premiera v trenutku, ko je Slovenija v zadnji fazi vključevanja v Nato in EU, delujejo samo kot poveličevanje dosedanjega predsednika vlade. Tudi obsedenost s ponovno Kučanovo kandidaturo najbrž še najbolj kaže na nekakšen prastrah in obup nad Drnovškovo odločitvijo, čeprav hkrati govori o tem, da si je desnica ponovno začela vsaj v obrisih risati podobo Drnovška kot Kučanovega "piona". Ob tem je zanimivo, da ostajata dva resna argumenta v ozadju. Prvi, da je za demokracijo slabo, če tako predsednik republike kot predsednik vlade prihajata iz iste stranke, in drugi, premierove zdravstvene težave.

Zadnji argument je, nekoliko nepričakovano, glede na to, da pietetno nekako ostaja ves čas v ozadju, še najbolj neposredno prejšnji teden zapisal cerkveni človek. Kar kaže na to, da se obdobje zmernega razumevanja med desnico in Drnovškom vendarle končuje. Kljub temu da je Drnovšek še vedno izjemen favorit, ga morda čaka drugi krog, v katerem bo izbira "pravoverne" desnice popolnoma jasno na strani Brezigarjeve. Kar ji vsaj po dosedanjih izkušnjah omogoča precej omejen volilni doseg. Še posebej, če bodo Drnovškovo največjo pomanjkljivost v očeh njegovih nasprotnikov pomenile premierove zdravstvene težave. Ob takšni strategiji se zdi, da sta največji sovražnik volilnega uspeha predsednika vlade pravzaprav on sam in njegova vladajoča "garnitura" s svojo politično etiko. Etiko, ki privilegije postavlja kot najvišji moto svojega delovanja. Odmev na razkritje transportnih navad obrambnega ministra to nedvoumno potrjuje.

Privilegiji oblasti pač pripadajo. So neodtujljivi. Takšna je konec koncev tudi Drnovškova logika, po kateri se ni bil pripravljen odpovedati privilegiju kandidiranja z mesta predsednika vlade. Kar bi ga vsaj formalno izenačilo z drugimi kandidati.