Izbira večine

Kandidati za vrhovnega reprezentanta države, ki čakajo na volitve predsednika oziroma predsednice republike, so vsi po vrsti izjemno ambiciozni. Eni se sicer zavedajo, da tudi če bodo izvoljeni, ne bodo mogli narediti prav veliko. In vendar ... s svojimi prepričanji in dejanji morajo biti všečni. Kar ima seveda posledice

S tem ko predstavljajo svoje misli, želje in namene, devet najpopularnejših ta mesec hkrati riše podobo dežele, ki jo hočejo predstavljati. Kaj torej nameravajo in kakšna je v njihovih besedah videti ta dežela? Vsekakor sta na prvem mestu varnost in neizogibno ukinjanje revščine, poleg tega pa so kandidati in kandidatka prepričani tudi o svoji sposobnosti, da so lahko arbitri o vsem. O dobrem in slabem. Vse te precej duhamorne pomembnosti, s katerimi se tisti, ki bo izvoljen, vsekakor ne bo ukvarjal, imajo kajpak svoj namen. Predstavljajo njihove karakterje. Potem pa so tu še vprašanja, ki so za funkcijo predsednika ali predsednice izjemno pomembna. Ta govorijo o odnosu kandidatov do odprtosti oziroma zaprtosti države in o njenem položaju v svetu.

Kaj nam torej pripovedujejo predvolilni dnevi? Vsi sloji in vse interesne skupine prebivalstva seveda ne morejo imeti svojih predstavnikov na volitvah. Sicer pa, ali ni videti skoraj nekako "razvito", da jih imajo samo privilegirani? Pravzaprav samo politične stranke, čeprav se skoraj vsi kandidati in kandidatka tega odkrito sramujejo. Kot da vedo, da jim bo navidezna neuvrščenost lahko prinesla odločilno prednost. Delno to nekaterim celo uspeva. Enim bolj, drugim manj. Želja po "svojem" predstavniku je očitno dovolj močna. Čeprav je mnogim najbrž vedno bolj jasno, da "svojega" človeka na volitvah ne bodo mogli imeti. Ne na teh in ne kakšnih prihodnjih volitvah. Na volitvah gre pač za izbiro manjšega zla. Izbiro, ki jo pomanjkanje deklarativnih razlik dodatno otežuje.

Slepilo predvolilnega boja kot tribune kandidatov z vseh točk politične mavrice seveda kljub temu deluje. Najlažje je to ob letošnjih volitvah morda opazovati v primeru vprašanja pristopa Slovenije paktu Nato. Razen nacionalista Jelinčiča in slabo artikuliranega Drevenška nihče izmed "večjih" praktično nima nikakršnih zadržkov do vključitve v Nato. Kar pomeni, da tisti nasprotniki Nata, ki verjamejo v odprto družbo in ne gojijo ksenofobije, na volitvah za predsednika republike svojega predstavnika vsekakor nimajo. Kljub temu da njihovo število nikakor ni majhno, se zdi, da se zadnje tedne tudi zaradi tega v primerjavi s privrženci Nata radikalno zmanjšuje. Ratingi navdušencev nad vstopom v Nato so namreč od začetka predvolilne kampanje izjemno narasli.

Kampanja pa ni samo doslej najboljša propagandna akcija za Nato. Je hkrati tudi izjemen PR za nacionalizme in izolacionizme. Pa čeprav naj bi bila prav v tem času najbolj v veljavi politična korektnost. A javno mnenje je pač najvišji, če že ne edini bog politike. In kakor drži, da politiki ustvarjajo javno mnenje, je prav tako res, da javno mnenje oblikuje njihova stališča. Odgovori na vprašanje o tem, ali je prav, da predsednik v času krize odnosov med Slovenijo in Hrvaško dopustuje na Hrvaškem, so ta princip prejšnji teden najbrž najbolje ilustrirali. Prav vsi vprašani kandidati so namreč pravilno uganili, kako o tem vprašanju razmišljajo državljanke in državljani. In prav vsi so odgovorili, da se jim zdi kaj takšnega popolnoma nesprejemljivo.

Pričakovano, pa vendar bi se lahko vsaj kandidati pogojno rečeno "leve sredine" poskušali za začetek vprašati, kakšna je definicija krize odnosov med dvema državama, namesto da so izstrelili, da je treba v takšnih primerih ostati doma. Bi torej tudi "svojim" državljankam in državljanom odsvetovali pot na Hrvaško? Drnovšek bi letos lahko to celo storil. Vendar ali ni potem nekako logičen naslednji korak, da politiki denimo odsvetujejo poslovanje s to "malopridno" deželo? No, naši kandidati glede omenjenega vprašanja niso imeli nobenih pomislekov, niti tega ne, da je morda bolje iti na dopust k neprijetnemu sosedu, še sploh če se na primer pogovarjaš in družiš z nekom, ki širi meje strpnosti, kot pa ostati doma in trdno vztrajati v konfliktu.

Celo Drnovšek, ki ima na prvi pogled nekakšno kozmopolitsko karizmo, je bil neomajen. Da bi predsednik republike šel na dopust na Hrvaško, če odnosi med državama niso najboljši, kaj takega se pa res ne spodobi. Ob tem je predsednik vlade najbrž popolnoma pozabil, kako se je pred leti v nekem hotelu ob nekem alpskem jezeru menda povsem slučajno srečal s Haiderjem. Ne, ni šlo za kakšnega uglednega avstrijskega politika, in ne, nista se srečala v Sloveniji. Debata med njima je tekla v avstrijskem letovišču, in to v času, ki bi ga lahko brez večjih težav označili za podobno kriznega v odnosih med državama, kot je bilo letošnje poletje v odnosih s Hrvaško. Zanimivo je, da takrat Drnovšek tega svojega srečanja ni doživljal kot napako.

Ampak časi se pač spreminjajo in ljudje z njimi. Morda pa res živimo v državi, kjer moralna večina od svojega predsednika ali predsednice pričakuje, da hodi v tujino samo na uradne obiske. Drugače pa naj bo doma. V mali, varni in čisti deželi, v kateri celo tisti bolj "normalni" kandidati lahko prenesejo samo pogled na džamijo brez minareta.