Predzadnji dnevi

Soočenja in intervjuji s kandidati v zadnjih dneh vendarle postajajo nekoliko zanimivejši. Dolgčas počasi izpuhteva. Tudi, če so mnogi zmotno prepričani, da so rezultati znani vnaprej, ostaja namreč še povsem odprto vprašanje drugega kroga.

Medtem postaja Drnovšek sicer z vsakim soočenjem vse "večji". A prav "veličina" se zdi njegov največji nasprotnik. Ob tem, da je mogoče v medijih opazovati veliko število večjih ali manjših afer, ki opominjajo na vtis vladavine privilegijev "obdobja LDS". Obdobja, ki je nedvoumno povezano z osebo sedanjega predsednika vlade. Na drugi strani je edina resna oponentka dr. Janezu Drnovšku vedno bolj očitna ujetnica "pomladne politike". Ta jo drži tako čvrsto, da je Barbara Brezigar še vedno neomajno prepričana, da je bilo ponarejanje vojaških dokumentov manjše kaznivo dejanje, ki ga ni potrebno preganjati, da je bilo leta 2000 poslati slovenske policiste na levi breg Dragonje, modro in popolnoma nenevarno ter da je bilo politično izsiljevanje sprejema večinskega volilnega sistema z Beneško komisijo s strani Bajukove vlade povsem neproblematično. Primerjava verouka kot izbirnega predmeta s telovadbo je ob vsem tem samo še pika na i. Hkrati pa se je Brezigarjeva v zadnjih dneh v medijih pričakovano predstavila kot kandidatka, ki je daleč najšibkejša na zunanje političnem terenu. Prav tam, kjer bi morala biti predsednica ali predsednik republike morda celo najmočnejša.

Še več političnega adrenalina od zadnjih nastopov predsedniških kandidatov in kandidatke je sprožilo TV soočenje za ljubljanskega župana oziroma županjo. Na trenutke je spominjalo na nekakšno politično različico slovenskega Jerry Springer Showa. Nivo politične debate in ostrina obtožb aktualne županje ter bizarne reakcije nekaterih nastopajočih, denimo Lesarjevo podpisovanje peticije, ki je sploh ni prebral, so bile nedvomno res zabavne. Težava je seveda v tem, da soočenja menda niso namenjena predvsem zabavi in seveda v času, ki je vsem tem množičnim debatam namenjen. Županjina bolj ali manj spretna obramba svoje politike je bila, tako kot to velja tudi za vse, ki bi morali imeti kaj za povedati, izjemno omejena. Kar lahko po eni strani predstavlja prednost, po drugi pa hkrati pomanjkljivost. Čeprav je na koncu jasno, da pavšalni odgovori na obtožbe konkurentk in konkurentov ter pomanjkanje časa za podrobnejše replike vsekakor ne morejo prispevati k kvaliteti nivoja odločanja volilk in volilcev. Pripomorejo lahko samo k lažji puhli obrambi ali k enostavnejšim pavšalnim obtožbam. Tako je županjski kandidat Svetek s svojimi redkimi medklici "... to ne bo dobro..." učinkoval skoraj kot nekakšna poslednja resnica, kot nekakšen klovn, ki povzema poanto celotne diskusije.

Ob vsem tem se seveda še z večjo ostrino zastavlja vprašanje zakaj sploh voliti. Razlog proti je tako rekoč na dlani. Če ni mojega kandidata, na volitve pač ne bom odšel. In vendar javno mnenjske raziskave napovedujejo izjemno visoko udeležbo. Argumentov za to, da se ne motijo je kar nekaj. Politika privlači. Zaradi svoje abstraktnosti, pa tudi zato, ker imajo ljudje radi vtis, da odločajo. Še posebej o splošnih, javnih rečeh. In ob volitvah to res lahko storijo. V korist ali škodo sebe in drugih. Si to sploh lahko pustijo vzeti? Mogoče je sicer reči, da je tudi odločitev za pasivnost povsem legitimna. Vendar je potemtakem povsem očitno, da je "abstinent" pravzaprav sprejel mazohistično pozo, v kateri pristaja na to, da o njem že na samem začetku odločajo drugi. Mogoč je seveda še en razlog za bojkot volitev. Odločitev za politični boj z drugimi sredstvi. Ampak revolucija nekako ni več v modi. Oziroma se v modo še ni povsem vrnila. Čeprav znaki kažejo, da je tudi to v nepredvidljivih oblikah, v prihodnosti vedno povsem mogoče. A ne glede na modo. Demokracija, kakršno poznamo ostaja daleč najprijaznejša oblika sobivanja in sožitja.

Hkrati pa prinaša užitek, da politične elite ob koncu mandata z glasovanjem, med mandatom pa z javnim pritiskom, volilke in volilci lahko zamenjajo. Demokracija pač ni voljenje svojih herojev. Tisti, ki so prepričani, da je temu tako, sami spodbujajo nevarne privide veličine pri svojih priljubljenih politikih. Nasprotno, je mnogo bolj odločanje o manjšem zlu. O tem, za koga smo prepričani, da bo življenju v naši skupnosti manj škodoval. In o tem ali smo se koga že tako zelo naveličali, da smo pripravljeni tvegati tako rekoč karkoli, oziroma kogarkoli, da bi se ga znebili. O vsem tem vsak zase lahko sklepa povsem avtonomno, po svoji lastni presoji, ki mu jo omogoča svobodna volja in na podlagi vedenja o preteklem delu posameznih kandidatov in kandidatk ter skupin, ki stojijo za njimi, ob njih ali nad njimi. Kljub vsem rezervam do slovenske medijske scene, si razmišljujoči človek, na podlagi spremljanja njihovih karier, lahko o tem delu ustvari svoje neodvisno mnenje. Kot vedno pri volitvah pa za odločitev ni pomembno samo mnenje o enem kandidatu ali kandidatki, mnogo bolj odločilna je primerjava med njimi.

Za to je še nekaj manj kot teden dni časa. V njem bo zanimivo opazovati boj za drugi krog. Tega lahko pričakujemo že zato, ker si ga tisti, ki jih politika vsaj malo zanima, a niso aktivisti kakšne od strank, verjetno v vsakem primeru želijo. Ne glede na to za koga bodo glasovali.