Sprenevedanje kot orožje

"Kot sem rekel, je drugi krog res neka nova volilna borba, kjer bosta v igri dve različni viziji naše skupne prihodnosti."
Dr. Andrej Bajuk

Prvi krog je končan. Se bo v drugem krogu predsedniških volitev dosedanja strategija obeh protikandidatov spremenila? Sodeč po rezultatih ima za kaj takega več razlogov Drnovšek. Po drugi strani pa se zdi, da lahko več sprememb pričakujemo pri Brezigarjevi.

Vsi se bolj ali manj strinjajo, da ima Drnovšek v dvoboju z Brezigarjevo težave. Njegov rezultat je sicer na prvi pogled dober. Je pa najbrž pod njegovim siceršnjim dosegom. Še vlada ima praviloma višjo javnomnenjsko podporo. Kaj je torej narobe? Skoraj neverjetna krepitev političnega monopola LDS je očitna. Kljub raznoliki vladni koaliciji. Drnovšek kot predsednik republike bi to podobo izdatno izostril. Kljub temu da je jasno, da bi se v tem primeru LDS neizbežno kmalu v veliki meri "osamosvojila" od predsednika države. Na podobo tega političnega monopola se seveda veže razmah privilegijev, ki so ob "slovenski fovšiji" še bolj nepriljubljeni kot v drugih deželah. Tu pa so še novi podatki o inflaciji in gospodarski rasti, ki nikakor niso prijetni. Kaj torej ostane? Brez vzpostavitve jasnih razlik med kandidatoma glede notranjepolitičnih tem, ki jih prvi krog nikakor ni prinesel, se zdi, da je bilo poudarjanje državniških izkušenj skoraj edina Drnovškova prednost. Vendar ta, ob siceršnji zadržanosti, najbrž nima velikega učinka. Drnovškova kampanja vsekakor ni populistična. Zunanja politika in reprezentančna vloga predsednika oziroma predsednice, kot aduta kampanje, pač ne moreta biti glavni magnet za "množice".

Na drugi strani je slika obrnjena na glavo. Nefavoritka, ženska, ki se z nasmehom iz ozadja počasi, a vztrajno prebija v prvo vrsto, tako rekoč brez strankarske podpore, je slika, ki budi občudovanje. Kazi jo le skorajda nekakšno "zarotniško" minimiziranje podpore Brezigarjevi s strani desnice. To, da je delikt ponarejanja vojaških dokumentov zavrgla kot manjše kaznivo dejanje brez resne obrazložitve, ni niti postalo predmet kampanje. Pred TV-kamerami tako še vedno govori, da je svoje odločitve glede Depale vasi utemeljila. Najbrž ponarejanja pač ne šteje v ta primer. Zato vprašanje sicer ni nič manj pomembno, vendar zapletene štorije nikoli niso preveč popularne. Prav tako bolj populistično kot Drnovškova poza državnika deluje stališče Brezigarjeve, da se je treba več ukvarjati z državljankami in državljani. Kakor koli, kandidatka je strpna in se strinja z vsemi ustavnimi rešitvami. S trenutnim stanjem nikakor ni preveč nezadovoljna. Včasih bi skorajda lahko pomislili, da je nekakšna kandidatka "kontinuitete". Pa še o nasprotniku težko kaj neprijetnega reče, češ da kot outsider ni dovolj poučena o stvareh. Kljub temu da je bila pravosodna ministrica v Bajukovi vladi. Nenavadno. Ampak strategija se očitno izjemno obnese. Tako zelo, da bi jo bilo nespametno spreminjati.

In vendar so skušnjave pri njenih podpornikih velike. Kljub temu da se Janez Janša v bližini Brezigarjeve sploh ne pojavlja, javno ji ni prišel niti čestitat za vsekakor dober volilni rezultat, bodo v drugem krogu skušnjave po identifikaciji med desnico in Brezigarjevo vsekakor veliko močnejše, kot so bile doslej. To priznavajo tudi mnogi "pomladniki". Kako težko se bo zadržati, je pravzaprav takoj po razglasitvi neuradnih rezultatov najlepše s svojo izjavo pokazal dr. Andrej Bajuk. Njegovo najverjetneje spontano zaletavost so na desni že označili za prvo večjo napako predvolilne kampanje Barbare Brezigar. A s tem so sami pravzaprav zagrešili drugo, saj so dodatno potrdili občutek, da kandidatka ves čas nekaj skriva. Vtis, ki ga je že prej vzbujalo izogibanje odgovorom, denimo glede odnosa države in cerkve, ki pa je ves čas ostajal izjemno subtilen. Denimo na ravni negovorjenja o svojih zakramentih. Slednji so seveda stvar intime, nekateri jih celo primerjajo z vprašanjem spolne usmeritve. Vendar ob poudarjanju krščanskih vrednot njihovo nepriznavanje nedvoumno kaže na določeno stopnjo hipokrizije. Od zakramentov, še posebej če so bili sprejeti pred kratkim, kar bi bilo lahko razumljeno kot nekakšna politična zaveza, se je pač bolje distancirati.

Tako kot se morajo menda za uspeh Brezigarjeve od nje čim bolj distancirati na desnici. V kolikšni meri se bo vse to v prihodnjih dneh torej spremenilo? Nekoliko vsekakor. Komentator v Družini se tako že sprašuje, ali ni res, da s političnim monopolom, ki ga predstavlja dolgoletno vladanje ene politične garniture, LDS sama ne kliče na oblast ekstremistov. Edina prava obramba pred tem naj bi bila, da dajo volilke in volilci v drugem krogu predsedniških volitev priložnost novim zmernežem. Barbari Brezigar torej. Ob tem je nekoliko nenavadno, da se hkrati v cerkvenem tedniku ponovno izpostavlja vprašljiva vloga ostalih medijev v dosedanjem poteku predvolilne kampanje. Čeprav bi bilo najbrž vsem, razen res fanatičnih zagovornikov kandidatke oziroma kandidata, zelo težko oceniti, komu so bili doslej mediji bolj nenaklonjeni - Brezigarjevi ali Drnovšku. Kakorkoli, Družina je svojo kandidatko nedvoumno prepoznala. Nobene ekvidistance, nobene kritičnosti tako do kandidatke kot do kandidata. Pristop vsakemu svoje, ki seveda ne pomeni enakomerne porazdelitve simpatij, temveč temelji na vzpostavitvi vsaj minimalne distance do vseh opcij, je prvoborcem za uravnotežen medijski prostor še vedno tuj.

Vse to kaže, da zavore na desni ob realni bližini možnega uspeha počasi popuščajo. Po drugi strani pa precejšnje nazadovanje "pomladnih strank" na lokalnih volitvah, v kombinaciji z že doseženim rezultatom Brezigarjeve, po volitvah v vsakem primeru napoveduje burne čase tudi na desnici.