Sveto in profano

"Nam pri takšnem izidu in nemoči opozicije, da karkoli prepreči, ostane še kaj drugega kot vrnitev v osemdeseta in devetdeseta leta, da s civilno iniciativo zamenjamo režim?"
Dr. Ivan Štuhec v Družini

Grožnja, kaj se lahko zgodi v primeru Drnovškove zmage na volitvah, ki jo je izrekel cerkveni mož, je nenavadno ostra. Če bo izvoljen Drnovšek, naj bi bila v Sloveniji tako rekoč suspendirana demokracija, kar bi seveda pomenilo alibi za novo revolucionarno gibanje civilne družbe.

V pretiravanju se seveda skriva želja, da bi tudi s cerkveno pomočjo Barbari Brezigar vendarle uspelo premagati Drnovška. Civilna družba, ki bi se v primeru Drnovškove zmage morala dvigniti v upor, je v tem primeru gotovo predvsem tisto katoliško občestvo, o katerem ljubljanski nadškof govori, da je premalo politično aktivno. Cerkev je kot vedno doslej v Sloveniji izbrala svojo favoritko. Kar pa, kljub temu da gre za žensko, glede na pozicije obeh tekmecev ni ravno presenečenje. Soočenje na TVS, v katerem sta prejšnji teden odgovarjala na vprašanja o notranji politiki, jih je samo dodatno utrdilo. Ob še vedno prijaznih tonih sta posebej izstopali dve mesti. Tisti del debate, ki je bil vezan na zgodovino in vedno travmatično občutljivo temo povojnih izvensodnih pobojev ter odnos do rimskokatoliške cerkve oziroma verouka v javnem šolstvu. Področji, ki rimskokatoliško cerkev najbolj zanimata. Po eni strani zaradi "prave" reinterpretacije zgodovine in po drugi zaradi zagotavljanja svoje prihodnosti.

Brezigarjeva je s svojim predlogom o skupnem napisu za vse "padle" pokazala visoko stopnjo mojstrstva. "Njen" napis "naši mrtvi" na spomeniku vsem, ki so izgubili življenje med drugo svetovno vojno in po njej, pomeni pravzaprav skrajni pomik z desne na sredino. Nič več omenjanja revolucije, samo še simbolno izenačenje vseh mrtvih. Sliši se lepo. Lahko bi celo pomislili, da se bosta tudi tu protikandidata ponovno srečala na sredini političnega prostora. A Drnovškov odgovor je bil skoraj presenetljiv. Če se je Brezigarjeva pomaknila proti sredini, se je sam odločil za premik na levo, na teren, ki bi mu, glede na prevladujoči odnos javnosti do druge svetovne vojne, moral prinesti točke. Za korak nazaj od spravnega izenačevanja žrtev, ki mu večina vsekakor ni naklonjena. Ob vprašanju verouka se je situacija bolj ali manj ponovila. Brezigarjeva je ponovno govorila o verouku kot izbirni vsebini v javni šoli. Drnovšek pa je to možnost gladko zavrnil. Pojasnil je, da so razgovori o tem med vlado in cerkvijo sicer bili, vendar so se zataknili, ker bi bilo treba izbirni predmet vpisati v spričevalo, kar bi pomenilo jasno kršitev ustave.

Brezigarjeva je na tej točki predlagala nekakšno že na prvi pogled nenavadno rešitev. Verouk naj bi po njenem sodil med izbirne vsebine in ne med izbirne predmete, ker se vsebine pač ne ocenjujejo. Hudič je seveda v podrobnostih. Izbirne vsebine imajo od vseh šol trenutno namreč samo gimnazije. No, morda bi zaradi verouka morali uvesti izbirne vsebine v vse osnovne in srednje šole. In potem bi bilo menda vse kul. Sicer pa je Brezigarjeva pred časom že omenjala, da bi se v šolah pač lahko odločali denimo med veroukom in telesno vzgojo, ki je seveda redni predmet. Pravnica očitno pač intenzivno išče način, kako zaobiti ustavno normo, ki v javnih šolah prepoveduje konfesionalno vzgojo. Kot da ne bi obstajalo nekaj, čemur pravniki pravijo duh zakona, ki bi moral biti nad njegovo črko. Kot da namen posvečuje sredstva. Če niti v javnosti niti v politiki ni podpore za spreminjanje ustave na tej točki, pa poskusimo z legalistično finto. Samo da bi verouk rimskokatoliške cerkve prišel v javno šolo. Pouk o verstvih je Brezigarjeva mimogrede zavrnila. Lahko ga poučujejo, ampak to ne more bili nadomestilo za verouk.

Več kot očitno je torej, da je Barbara Brezigar tiste na desni, ki so ji pazljivo prisluhnili, lahko nezmotljivo prepričala, da se zavzema za "prave" cilje. Hkrati pa je svojo podobo zgradila na tako umirjen način, da se zdi njen volilni doseg za ostale politike na desnici skoraj nepredstavljiv. "Pomladniki" se bodo morali po volitvah v vsakem primeru soočiti z osebnostjo, ki sicer ni nova, so ji pa letošnje volitve dale povsem novo razsežnost. Ta naj bi prinašala posredno zmago SDS in NSi, na katero to, da je njuno kandidatko pred drugim krogom podprla tudi SLS, ne bo bistveno vplivalo. Vsekakor manj kot podpora rimskokatoliške cerkve, ki se je z Brezigarjevo v zadnjih tednih praktično povsem identificirala. In vendar je situacija pravzaprav paradoksalna. Po raziskavi Centra za raziskavo javnega mnenja si podporo vernih volilk in volilcev Brezgarjeva in Drnovšek delita skorajda na pol. Več kmetov pa bi menda raje volilo Drnovška. Vsekakor prevladujoča podoba "mehke" vernosti. Ali ni torej glavni razlog za uspeh Brezigarjeve, ob nesimpatični dominantnosti LDS, prav v njeni dosedanji nekonfliktni pozi, ki je tako zelo različna od tiste, ki jo je doslej pretežno zastopala Koalicija Slovenija?

V Brezigarjevi si mnogi želijo videti zametke poskusa oblikovanja nove desne podobe. Vendar se na žalost zdi, da zmernost, ki naj bi bila v njenem jedru, ni mišljena povsem resno. Vodja njenega volilnega štaba je tako denimo dejal, da so izbirali med dvema konceptoma političnega boja, igro šaha in pajkove mreže, in se odločili za slednjega. Niso se odločili za princip igre s strogo določenimi pravili, ampak za strategijo "pajkovke".