Prelomnice

Volitve 2002 so končane. Da se bo s tem začelo nekakšno novo obdobje, je jasno od trenutka, ko se je za kandidaturo dokončno odločil dr. Janez Drnovšek. Če Drnovšek ne bi zmagal, bi se zanj spodobilo, da bi odstopil, in če je zmagal na volitvah za predsednika države, vsekakor ne more biti več predsednik vlade. Samo da je v tem primeru proceduralno vse skupaj še precej bolj neprijetno.

Predsednik vlade verjetno ne bo uradno odstopil s položaja, preden ne bodo razglašeni uradni rezultati, in šele takrat bo predsednik republike lahko začel pogovore o imenu novega mandatarja. Tudi če bodo ti pogovori kratki, kot je le mogoče, in če novi mandatar ne bo imel težav pri sestavi vlade, nova vlada najbrž ne bo mogla priseči v državnem zboru pred 23. decembrom. To pa je datum, ko bo prisegel novi predsednik republike Slovenije. Ker bo funkcijo "poslovodečega" premiera v času iskanja nove vlade opravljal stari premier, to pomeni, da bomo skoraj gotovo imeli vsaj formalno nekaj dni predsednika republike in "poslovodečega" predsednika vlade v eni osebi. Tam okoli božiča. Nedorečenost v zakonodaji, ki takšnega stanja ne sankcionira, ni bila odpravljena. Ne vlada ne državni zbor tega nista storila, čeprav je nerodna situacija "poslovodnega" mandatarstva znana že od Bajukove vlade. In ker Drnovšek ni pravočasno, še pred volitvami odstopil, se združitvi funkcij pod eno streho, četudi zgolj za nekaj prazničnih dni, verjetno ne bo dalo izogniti. Situacija je vsekakor vsaj simbolno neestetska. Vse skupaj pa se bo zares zapletlo in zavleklo, če se nekakšen "optimalni" scenarij tranzicije na vrhu izvršne oblasti ne bo iztekel gladko.

Argumenta, da Drnovšek ni odstopil že pred volitvami zaradi težavnih zaključkov pogajanj z EU in negotovosti povabila v Nato, se zdita za nazaj še bolj medla, kot sta bila takrat, ko ju je izrekal. Pa tudi po umiritvi razmer s Hrvaško je bilo za odstop še vedno dovolj časa. Res pa je, da bi bila, če bi Drnovšek odstopil sredi septembra, predvolilna kampanja obremenjena z emocijami, ki nujno spremljajo vsako rekonstrukcijo vlade, kaj šele postavljanje nove. Kar je za vladne stranke vsekakor zelo neprijetno. Tako ni čudno, da nobena med njimi ni nasprotovala premierovi taktiki. Čeprav tudi sedaj sestavljanje nove koalicijske pogodbe ne bo kaj dosti lažje. To, da naj bi bil novi predsednik vlade Tone Rop, je bolj ali manj nesporno že nekaj časa. Vendar je to tudi vse. Nejasno je celo, ali bo šlo za velike ali samo male, tako rekoč kozmetične spremembe v vladi. Slednje bi pomenilo, da bi bil v vladi nov praktično samo finančni minister. A tudi njegovo ime ni znano. Za najbrž najbolj nehvaležno ministrstvo je kandidatov veliko. Največkrat pa se je v prejšnjem tednu omenjal Janez Potočnik, saj bodo pogajanja z EU končana, evropsko ministrstvo pa bi se združilo z zunanjim.

Odločitev za bolj radikalne spremembe vladne sestave je videti racionalnejša. Na združevanja v vladi, ki je tako številna tudi zaradi tega, ker gre pač za veliko koalicijo, "čaka" še nekaj ministrstev. Na to, kakšna bo končna izbira, pa bo gotovo vsaj deloma vplivala tudi količina odločnosti v strategiji novega mandatarja, ki bo nekakšno razliko do Drnovška prej ali slej tako ali tako moral pokazati. Vendar se zdi, da bodo kljub vsemu najpomembnejši dogovori med koalicijskimi strankami. Bo nova vlada sestavljena iz istih strank? Kot kažejo lokalne volitve, če so rezultati lahko referenčni, širina koalicije nikakor ne škodi LDS. Po drugi strani pa je za "izstop" iz vlade potrebno veliko samozavesti in občutka moči. Ključno vprašanje tako ostaja, na kakšne spremembe sta ZLSD in SLS v pogajanjih o novi vladi še pripravljeni pristati oziroma kaj novega bi radi zahtevali. "Odstavitev" kmetijskega ministra Francija Buta, ki bi najbrž pomenila izgon SLS iz vlade zaradi "mlečne afere", je kaj malo verjetna. Pa tudi za "napuh" ZLSD, ki ji rezultati volitev, posebej v Ljubljani in Mariboru, najbrž večajo ambicije, za zdaj ni videti prave podlage.

Vsekakor se bo z vsemi opravili in pogajanji, ki bodo oblikovali novo vlado v prihodnjih tednih, izjemno mudilo. Kar prav tako govori v prid čimmanjšim spremembam. Vsaj glede koalicijskih razmerij. Za večje bo v vsakem primeru še dovolj časa. Drugače bi bilo lahko glede razmerij v sami LDS. Vsem je jasno, da se bodo v prihodnjih dveh letih na novo umeščale praktično vse stranke. "Pomladniki" z Barbaro Brezigar in večnimi poskusi sodelovanja s SLS. ZLSD z morda preveč optimizma in LDS v iskanju svojega položaja z "manj Drnovška". Smer transformacije največje stranke se bo vsaj delno zrcalila tudi v imenih ministrov LDS v novi vladi. Tako bi denimo zamenjava zunanjega ministra vsekakor pomenila odločitev za globlje premike. Še posebej, ker se zdi, da bosta zunanja in notranja politika poslej bolj ločeni in da bo zunanja bolj kot doslej v rokah zunanjega ministra. Na to, kako daleč narazen oziroma blizu si bosta poslej Drnovšek in LDS, pa bo konec koncev videti tudi po količini njegovega vpliva pri oblikovanju novega vladnega omizja. Je možnost Drnovškovega nekajdnevnega sopredsednikovanja samemu sebi zgolj bežna neprijetnost ali znak nevarne koncentracije oblasti?

Kakorkoli, prihodnje leto bo vsekakor v znamenju prelomnih odločitev glede Nata in EU. Potem pa so spet na vrsti volitve.