Tujci v nepobožnem svetu

"Samo eno spolno dejanje zakoncev - in ustvarjeno je novo človeško bitje."
Družina, priloga Mladi val

Optimizem, veselje, strast, razum, spoštovanje, ljubezen, enakopravnost. Etika, delati dobro. Lepo, ampak za pravo cerkev je brez pravega boga vse to skupaj menda malo brez veze. Ko bi vsaj že uvedli v javne šole verouk, ki bi boga v zavesti prihodnjih generacij dovolj utrdil. Vendar se kaj takega kmalu najbrž ne bo zgodilo. Je v prihodnjih letih kaj več upanja za novo katoliško samozavest? Se je lahko prepoznala v katolištvu Barbare Brezigar?

Družina je to zabeležila, čeprav ne ravno z največjimi črkami. A že samo dejstvo, da je rimskokatoliška cerkev podprla žensko, bi morali najbrž razumeti kot znak odprtosti in spreminjanja delovanja te starodavne institucije. Vendar morda to kljub vsemu ni povsem tako. Simptomi nenavadnega razumevanja vloge žensk so pri ljudeh, blizu cerkvi, še vedno ves čas prisotni. V Mladem valu, prilogi Družine, so se tako prejšnji teden odločili spregovoriti o spolnosti in seveda o boju z aidsom. Paradoksalno, boj proti aidsu se je izkazal za boj proti kontracepciji. Hkrati pa so kar zasijale predstave o pravicah žensk. "Kontracepcijska sredstva še posebej razvrednotijo žensko, saj moškemu omogočijo, da se je poslužuje za zadovoljevanje lastnih potreb, ne da bi mu bilo treba obljubiti zvestobo." Tako mladi kristjani. Ženske spolnosti seveda ni. Užitek pa je dovoljen zgolj ob rojevanju otrok. No, pa mogoče takrat, ko se jih dela. Je pa tu še en hakeljc. Če moški ženski obljubi zvestobo, si jo lahko podredi. Čeprav to nasploh najbrž nima veliko s seksom, ki je tako ali tako slaba karma. Še posebej pred poroko. Takrat je skoraj poguben. Kot pravijo: "Pri dekletih, ki pred poroko niso imele spolnih odnosov, so zaznali 71 % nižjo stopnjo ločitev." V svetem zakonu pa je vodilo za srečo seveda spolnost kot popolno zlitje ob prokreaciji. Za to, da je to dobro, obstajajo tudi empirični dokazi: "Med zakonci, ki uporabljajo naravne metode načrtovanja rojstev, je ločitev manj kot 2 %."

Toliko o ženskah. Do homoseksualcev in razumevanja njihovega spolnega življenja je cerkev še mnogo bolj striktna. Ekstremno. Ob tem se zdi aids sila pripravno sredstvo za povečevanje groze in nelagodja ob homoseksualnosti in seveda narkomaniji. Po drugi strani pa naj bi pridiganje o aidsu učinkovalo tudi kot skorajda nekakšen urok za krepitev strahu pred spolnostjo med homoseksualci. Proti aidsu namreč nič ne pomaga. Kondomi, ki so že tako ali tako satanovo delo, so samo 69-odstotno zanesljivi. To je bilo menda nekje dokazano in je v cerkvenih publikacijah tudi zapisano. Aids se pogosto pretihotapi skozi porozni material prezervativa. S tako nevarnim varnostnim pripomočkom pa se ne gre igrati. Mnogo bolje oziroma edino racionalno je, da se sploh ne uporablja. Sicer pa homoseksualci do spolnosti pravzaprav sploh niso upravičeni. Kar je samo povsem logična izpeljava zapovedi, da je seks dovoljen samo v svetem zakonu, ko se ustvarja novo življenje. Zdi se, da bi moralo biti torej vsem jasno, da homoseksualcem, kar se seksa tiče, ostane samo popolna vzdržnost. Igranje z roko je tako ali tako prekršek. Če že nočejo stisniti zob za prokreacijo, gredo lahko kar v samostan. Samo naj javno nikomur ne povedo, kdo da so. Tako nekako kot politiki. Če pa bi slednji slučajno hoteli uzakoniti homoseksualne poroke, bo seveda treba iti na referendum. Konservativna civilna družba gotovo ne bo zaspala. Tako kot ni ob zakonu o umetnem oplojevanju samskih žensk.

Novi kristjani tudi v Sloveniji vendarle rastejo, kljub težavnemu in nenaklonjenemu okolju. Čeprav so štirideset let po drugem vatikanskem koncilu včasih videti kakor z drugega sveta, so očitno prav oni tisti pravi cerkveni up. Kot pravi dr. Franc Rode, so bila zadnja desetletja za cerkev obdobje krize, primerljive samo še z obdobjema reformacije in francoske revolucije. Na Zahodu je dramatično upadla verska praksa, drastičen pa je bil tudi upad duhovniških in redovniških poklicev. Vse to je gotovo tudi posledica koncilske "liberalnosti". Konec koncev se je, kot pravi ljubljanski nadškof, težko zavzemati za odprtost svetu in se ne navzeti duha posvetnosti. In vendar je prostor tudi za optimizem. Temeljna stališča koncila vendarle odpirajo cerkev v prihodnost. Le da se zdi, da svetla pot vodi samo v novi konservativizem, ki pa mu sledi "Mladi val"? O tem, da bi denimo ženske dosegle enakopravnost, tako da bi lahko opravljale duhovniško delo, ni prav veliko slišati. In tudi ko Rode govori o tem, da privrženci odpadniškega škofa Lefebvra "... še vedno šarijo po svetu, zadnje čase pa tudi po Sloveniji", je skorajda sočasno mnenja, da je glede dialoga z nekrščanskimi verstvi rimskokatoliška cerkev preveč nekritično sprejemala vplive drugih: "... oni pa niso popustili niti za ped." To se bo moralo spremeniti. A priznavanje evengeljskih vrednot pri drugih kristjanih in spoštljivejši odnos do nekrščanskih ver ostajata vsaj nekakšno vodilo. Spoštovanje neverujočih je povsem pozabljeno.

Medtem evropska protestantska cerkev odkrito razpravlja o tem, da bi bilo treba delo omogočiti tudi homoseksualnim pastorjem.