25. 12. 2002 | Mladina 51 | Uvodnik
Leto povabil
Vse se je izpolnilo. Slovenija je dobila povabili v Nato in EU. Imamo novega predsednika republike in novo vlado. Dr. Janez Drnovšek je po nasprotujočih si govoricah o bolezni in pol leta premišljevanja ali naj kandidira ali ne, izvoljen. Tone Rop in "nova" generacija LDS pa sta gladko prevzela vlado.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
25. 12. 2002 | Mladina 51 | Uvodnik
Vse se je izpolnilo. Slovenija je dobila povabili v Nato in EU. Imamo novega predsednika republike in novo vlado. Dr. Janez Drnovšek je po nasprotujočih si govoricah o bolezni in pol leta premišljevanja ali naj kandidira ali ne, izvoljen. Tone Rop in "nova" generacija LDS pa sta gladko prevzela vlado.
Tone Rop je predsednik vlade, dr. Slavko Gaber šolski minister in za zdaj še neformalni podpredsednik vlade, pooblaščen pa je tudi za koordinacijo med vlado in parlamentom. Ostalo je bolj ali manj isto. Dr. Dimitrij Rupel še vedno vodi zunanje ministrstvo. Samo v pomoč mu bo nova državna sekretarka Nevenka Črešnar Pergar. Junakinja protibirokratskega boja zadnjih dveh let naj bi poskrbela za Drnovškov vpliv na ministrstvo. Glede na Ruplovo nezadovoljstvo s to "svojo" odločitvijo pa bo tam tudi za to, da bi morda poskušala brzdati ministrove hitre poteze. Kaj bo poslej s protibirokratskim bojem, katerega učinkov na pol poti tako ali tako nismo opazili, ni povsem jasno. Nekateri so govorili o Viki Potočnik, kar bi bil vsekakor veliki protibirokratski met vlade, ki bo ohranila tudi ministrstvo za informacijsko izgubo časa, ki še vedno obljublja nekakšno liberalizacijo trga. Samo brez datumov. Tudi sicer so obljube o tem, kaj bo vlada naredila v prihodnjih dveh letih, zelo ekstenzivne. Najbolj zanimive so bile tiste o zniževanju davkov, ki jih je izrekel sam predsednik vlade v govoru na Gospodarski zbornici, čeprav so bile tudi te, kot večina drugih, precej splošne.
LDS se je torej hitro notranje konsolidirala. Nerešeno je samo še, kje bo sedel Gregor Golobič. Bo res marca prevzel vodenje stranke? Tudi če se bo to (kar se konec koncev že dolgo napoveduje) zgodilo, pa se zdi, da LDS vsaj za zdaj ostaja trdna stranka, v kateri so se sicer na novo pozicionirale ključne osebe, vendar jim je hkrati uspelo ohraniti videz enotnosti. In vendar, ali ne bi izvolitev Golobiča za predsednika stranke pomenila pravzaprav povsem nedvoumno nezaupnico Ropu? Češ, človek je sicer izjemen premier, a mu vendarle nekaj manjka, da bi lahko vodil tudi stranko. Vprašanje, ki kljub vsemu še vedno ostaja odprto, pa je tudi, kakšne ambicije ima ne le v vladi, ampak tudi v stranki Slavko Gaber, ki se je v zadnjih tednih nedvomno izjemno povzpel v formalni hierarhiji LDS. A ne glede na to, kaj se bo zgodilo, trenutno LDS vsekakor ni pred razpadom. Nasprotno, videti je, da se pravzaprav neverjetno hitro "osamosvaja" od Drnovška in da ji to dela precej manj težav, kot so mnogi napovedovali še pred kratkim. Še največji optimisti med opozicionisti v čakanju na razpad LDS ta hip ne vidijo več svoje perspektive.
Slednje je, ob precej očitnem pomanjkanju drugih idej, seveda za opozicijo in hkrati za vse državljanke in državljane izjemno neprijetno.Opozicija se zdi izgubljena kot še nikoli. Da ob povabilih v Nato in EU ne more drugega kot kazati navdušenja, je bilo jasno že nekaj časa. Hkrati pa ji je slovenska posebnost, da so se o pogajalskih izhodiščih ves čas dogovarjali v državnem zboru, zaprla usta tudi glede konkretnih dosežkov. SLS je to še dodatno trdno zasidralo v vladi. Iz Demokracije in Janševih izjav pa veje skorajda defetizem, ki morda odseva tudi v samem fizičnem "izginotju" prvega moža opozicije, saj Janše od volitev v državnem zboru tako rekoč nismo videli. Po drugi strani Peter Jambrek v Ampaku vidi optimistične poteze sedanjega trenutka v tem, da menda: "Znotraj istega glavnega toka slovenske politike plavata največja vladna in največja opozicijska stranka." Ali res? Odhod Drnovška, ki je v mnogočem pomenil "mostograditelja" do razumevanja Janševih "fundamentalizmov", in hkratna reinstitucija Gabra prej govorita o nasprotnem trendu. Kakorkoli, iskanje političnih alternativ na desni je vsekakor prisotno.
Čeprav bi lahko rekli, da je desnica svojo alternativo po dolgih letih letos pravzaprav že našla v podobi Barbare Brezigar. A vendar bo treba Brezigarjevo skupaj z njenim značilno nekonfliktnim odnosom še ponotranjiti ter institucionalizirati. Je to ob Janezu Janši sploh mogoče? Njegova zadnja izjava o Natu je v Sloveniji šokirala praktično vse. To, da je ljubljanski nadškof pokaral Janšo celo v Mladini, je vsekakor nenavadno in njegovo gesto bi težko razumeli drugače kot distanciranje ne le od njegovih "norosti", temveč tudi od politika, ki se pač ne zmore brzdati, tudi takrat ne, ko mu je povsem jasno, da bo s tem izdatno škodoval sebi in celotni politični opciji, ki se že tako dolgo izdatno identificira z njegovo karizmo. Kot da na desni z vsakim dnem bolj pogrešajo Brezigarjevo. Seveda pa se premiki ne dogajajo samo na desnici. Letošnje leto je prineslo tudi oblikovanje leve alternative, ki jo politično artikulira predvsem Molotov in njegova "govornica" Marta Gregorič, ki je denimo Janševo izjavo komentirala kot prostitucijo. Za katero je nagrada prostovoljno suženjstvo, ki pa ga po njenem mnenju ves čas samostojnosti prakticirata tako samooklicana levica kot desnica.
Dogodek leta tako v Sloveniji morda vendarle nista povabili, ampak precej bolj izoblikovanje avtonomne politične scene, ki ima izjemno kritično distanco do povabil v Nato in EU in je tako zelo drugačna od povsem nekritičnega sprejemanja teh dogodkov s strani opozicije in večine dominantnih medijev.