Leto priložnosti

Najpomembnejši dogodek, ki se bo zgodil to leto v Sloveniji, je nedvomno referendum o tem, ali naj država postane članica zveze Nato ali ne. Izid referenduma bo, kot je videti, negotov povsem do konca. Oziroma tam nekje do marca.

Dočakali bomo sicer tudi referendum o vstopu v EU, vendar je tu, kot kaže, rezultat bolj ali manj predvidljiv. Pri nasprotovanju EU gre pač za povsem drugačno vprašanje. Brez velike doze izolacionizma EU preprosto ni mogoče pobegniti. Precej pomembnejše, morda celo edino relevantno vprašanje je, kako izkoristiti članstvo v tem potencialno najmočnejšem svetovnem trgu. In seveda, kako čim bolj neposredno vplivati na oblikovanje skupne evropske politike. Ločevanje dveh odločitev, tiste o Natu in tiste o EU, je zaradi slednjega še toliko bolj pomembno. Če se zdi EU najracionalnejša izbira, je z Natom precej drugače. Če bi bilo povezovanje obeh političnih asociacij, tako da bi večina glasovala proti Natu in proti EU, najbrž še najbolj podobno nekakšni kolektivni samoosamitvi, nasprotovanje samemu Natu s tem ne bi smelo imeti nobene stične točke. Nečlanstvo v Natu pač ne more pomeniti, da Slovenija ne bi sodelovala v mirovnih operacijah, tudi z Natom, v okviru akcij, odobrenih v OZN, ali čim bolj aktivno diplomatsko delovala za mir v svetu. Nasprotno, članstvo v Natu manevrski prostor za tovrstno aktivnost pogosto celo zožuje.

Je torej Nato pravzaprav nekaj nepotrebnega? Kot kronski argument, da temu ni tako, slovenski politiki že nekaj časa uporabljajo hrvaško in vprašanje Piranskega zaliva. Gre za diskurz, ki razkriva razumevanje bistva članstva v vojaški organizaciji in hkrati vso sprevrženost argumentov za vstop. Ali ni vsaj nekoliko nenavadno vstopiti v obrambno zvezo zato, da bi razrešili neko nerazrešeno vprašanje s sosednjo državo? Se torej res ne zmoremo dogovarjati brez pištole na mizi? Pred nami tako ni več ideja partnerstva, ampak igra gole moči. Obstaja pa še drug, nič manj neprijeten argument za Nato. V zvezo naj bi stopili v strahu pred vedno bolj odmevnim sloganom: kdor ni z nami, je proti nam. Kaj bodo rekli in kaj naredili, če jih zavrnemo? Ta strah pred neprijetnostmi ob odklonitvi povabila je gotovo vsaj deloma upravičen. Bi bilo Natu kaj takega všeč? ZDA in novim članicam gotovo ne. Povsem drugo vprašanje je, kako bi na takšno odločitev gledale evropske države, ki imajo glede Nata tudi same vedno več zadržkov. Potem pa so tu še članice EU, ki niso v Natu, Irska, Švedska, Finska in Avstrija in seveda dobršen del preostalega sveta. Tudi Rusija in Kitajska.

Odločitev proti Natu seveda neizogibno prinaša tveganje, pa ne le tveganje užaljenosti velikega, ampak tudi precej bolj izrazito negotovo prihodnost. V primeru zavrnitve povabila na referendumu, bi bilo gotovo nujno čimhitreje poiskati in izoblikovati novo strategijo zunanje in obrambne politike oziroma celotne doktrine varnosti države. Kar nedvomno ne bi bilo lahko. Tako oblastna kot opozicijska politika v Sloveniji glede teh vprašanj ne poznata nikakršnega rezervnega scenarija. Ali Nato ali nič. Prav zato, ker bi ne Natu hkrati pomenil tudi nezaupnico praktično vsej politični garnituri in ker novih usmeritev verjetno ne bi mogli iskat tisti, ki so še do včeraj strastno goreli za Nato, pa bi takšna odločitev hkrati pomenila, da nova situacija zahteva "nove" ljudi z novimi odgovori. "Nove" politike. Ti "novi" ljudje so gotovo že tu, čeprav ne v prvih vrstah. Od tistih iz "prve strankarske lige" Natu tako ali tako nasprotuje samo Jelinčič, ki pa si, ker gre pri nasprotnikih Nata na srečo za zelo heterogeno skupino ljudi, rezultata na referendumu v nobenem primeru ne bo mogel lastiti.

Kakorkoli, ZDA bodo v slovenski zunanji politiki v vsakem primeru igrale pomembno vlogo. Sodelovanje z imperijem, ki si je svojo pozicijo tudi sam začel vedno bolj odkrito priznavati, je seveda neizbežno. Poleg tega so ZDA konec koncev velike, v njih živi mnogo različnih pogledov, pa tudi Busheva Amerika ni večna. In vendar se zdi, da fundamentalizem, ki pridiga, da so Američani božji ljudje iz posebnega testa, dobiva v najmočnejši državi z vsakim dnem vedno večjo težo. Videti je, da nameravajo ZDA vztrajati v tej pozi veličastnosti, kar na odnos z EU, katere politika bi morala, kot pravi minister Potočnik, postati praktično slovenska notranja politika, gotovo ne bo vplivalo blagodejno. Nasprotja med Evropo in ZDA so vsekakor vedno bolj izrazita. Vojaška, diplomatska, trgovinska in ekološka. Nato, ki ZDA tako očitno vedno manj zanima, bo zato le težko postal nekakšna evropska vojska. Prej ameriški inštrument vplivanja na evropsko politiko. Tudi prek ameriških pozicij v novih in bodočih članicah EU, ki postajajo ali so že članice Nata in v katerih so ZDA diplomatsko v zadnjem desetletju morda celo bolj prisotne od držav EU.

Referendum o Natu je že zelo blizu. Slovenska politika pa se že nekaj časa dobro zaveda, kako pomemben bo njegov rezultat. Ne le za prihodnost državljank in državljanov, ampak še posebej za njihovo politično usodo. Propaganda bo intenzivna. Ali lahko njen del morda postanejo celo taktične jedrske bombe, če bi se jih Američani, v skrajnem scenariju, ki gotovo obstaja, odločili odvreči na Irak? Samo nekaj tednov pred usodno odločitvijo v Sloveniji.