Težavno iskanje ravnotežja

"V kolikor se to demokratično ravnovesje ne bo vzpostavilo, se zna zgoditi, da bo liberalna demokracija na naslednjih volitvah dobila šestdeset procentov, združena lista pa štirideset procentov in bomo tam, kjer smo bili leta oseminosemdeset."
Janez Janša na TVS

Množico nastopov Janeza Janše prejšnji teden je mogoče brez večjih težav razumeti kot neformalno analizo uspeha SDS in z njo Koalicije Slovenija na zadnjih volitvah ter napoved spremembe neposredne taktike političnega angažmaja jedra parlamentarne opozicije v prihodnjih letih.

Koalicija Slovenija živi. Kot pravi dr. Andrej Bajuk, ostaja zametek sodelovanja izvorno demokratičnih strank. Tistih, ki edine menda lahko ponudijo alternativo LDS. A tudi zato, ker so bile Janševe besede precej defetistično obarvane, je bil "pomladni" ton tokrat drugačen od tistega, ki smo ga doživeli pri Brezigarjevi med predvolilno kampanjo. Ugotovitve so nekako takšne. Slovenija ni dosegla sprave. Poleg tega ni razgradila dediščine komunističnega totalitarnega režima. Monopol oblasti LDS je tako močan, da volitve ne morejo prinesti zadostnih sprememb. Tudi v vlado z LDS se ne izplača. Potrebne so sistemske spremembe. Planske. Ker je opozicija tako ali tako nemočna, se Janša na LDS obrača skoraj kot na cesarsko oblast, za katero upa, da bo dovolj razsvetljena in bo v korist skupnosti uvedla novosti, ki jih predlaga. Te naj bi prinesle novo demokratično ravnotežje in razgradnjo monopolov kontinuitete, ki so sedaj večji in bolje varovani kot leta 1989. Šele to bi lahko prineslo tudi spremembo mentalitete in možnosti za prave, radikalne spremembe - rodilo novega človeka v novi Sloveniji.

Ker tudi Koalicija Slovenija ugotavlja, da lustracija ni več mogoča, je bilo rešitev treba poiskati drugje. V zaukazani politizaciji praktično vseh ravni življenja. Še posebej nacionalnih medijev, gospodarstva, ki je v lasti države in državnih uradnikov. Opozicija bi tako morala po načrtu dobiti enega od dveh nacionalnih televizijskih programov, določeno število mest v nadzornih svetih državnih podjetij in dogovorjeno število kadrov v uradih, povezanih z EU in Natom. Razdeliti bi bilo treba seveda še premoženje nekdanjih DPO. Sprememba medijske zakonodaje pa naj ne bi prinesla samo dveh političnih nacionalnih TV-programov, ki bi si jih, vsakega posebej, kot nekakšno torto, delile vladne in nevladne stranke. Obvezni bi postali tudi neposredni prenosi sej državnega zbora in pomembnejših sej delovnih teles. Morda kar na obeh "političnih" TV-programih? Obstajati pa bi morala tudi sredstva za pluralizacijo medijev. Za politično nenevtralne in marginalne. Skoraj sanjsko. Tako zelo, da je idejo o dveh političnih TV-programih zavrnila še Manca Košir, kar pomeni, da se vodje "pomladne" opozicije o temi verjetno res niso posvetovali v prav širokem krogu.

Z referendumoma o vstopu v EU in Nato se pričakovano končuje razmeroma slogaško razmerje med vlado in opozicijo, ki je zaznamovalo zadnji dve leti. Konec je obdobja, v katerem sta bili LDS in SDS programsko tako nezmotljivo na istem bregu, ko je šlo za Nato in za EU, v tem času daleč najpomembnejši politični temi. Formalno se bo sicer vse skupaj končalo z marčnim referendumom, čeprav se je, vsaj kar zadeva Nato, odnos že spremenil z Janševo "ustavitvijo" referenduma. To, da naj bi bil referendum marca, je mimogrede edino fer, saj bodo takrat končana tudi pogajanja. A Janša ima, kot kaže, še druge razloge. Ob zavrnitvi Nata na referendumu bi morali, kot pravi, račun za "neuspeh" izstaviti vladajočim. V prepričanju, da bi tudi v tem primeru "vrata Nata za Slovenijo ostala priprta", se vse skupaj kaže kot zrela politična priložnost. Vsekakor realnejša od upanja na uspeh zadnjih političnih zahtev Koalicije Slovenija, na katerega tako ali tako že od začetka ni šlo pretirano računati. Janša je odgovor vlade pričakoval, tako da je premierova izjava izzvenela samo kot formalnost.

Ob opozicijski analizi dogajanja v deželi se je seveda vedno smiselno vprašati, koliko je ta utemeljena. Za začetek, ali temeljna ugotovitev o trdno zasidranem monopolu dediščine komunističnega totalitarnega režima v Sloveniji drži. Monopol oblasti LDS je gotovo močan in v mnogočem moteč, na kar mediji pogosto opozarjamo, a vendar, kaj ima to z dediščino komunizma? Je te res z vsakim dnem 21. stoletja več? Zdi se, da je novo obdobje "pomladnega" boja za demokratično ravnovesje s takšno diagnozo stanja slovenske družbe obsojeno na ponavljanje starih, morda le malo modificiranih političnih rešitev. Morda se bodo ob dovolj trdni veri le enkrat obnesle. Če ne prej, ko bodo razmere dovolj slabe. Sicer pa, kaj ob besedah o tem, da zmaga na demokratičnih volitvah ne more ničesar spremeniti, in zanemarljivi verjetnosti, da bo LDS s pristopom v duhu "razsvetljenega absolutizma" sama izvedla zahtevane spremembe, sploh še ostane? Protikomunistična revolucija? Če volitve ničesar ne spremenijo, je to nedemokratično stanje pač povsem legitimno demokratizirati z nedemokratičnimi sredstvi. Ali kaj?

Namesto modela B. B. v uporabi še naprej ostaja stari pomladni koncept J. J., ki na žalost najbrž še najbolj pomaga dodatni krepitvi videza sprejemljivosti "velike" LDS. In utrjevanju njenega monopola.