Negotovosti in etika 23. marca

"Sedanje razprave o referendumih za vstop v zvezo Nato in Evropsko unijo tako odpirajo tudi vprašanje o tem, kakšne so vrednote Slovenije in kako Slovenijo kot državo pravzaprav umestiti v globalni svet."
Dr. Janez Drnovšek, na sprejemu za diplomatski zbor

Ameriški veleposlanik je najvišje predstavnike Slovenije, Drnovška, Ropa in Pahorja, na zboru diplomatov končno dobil skupaj. Da jim lahko nekaj reče. Gre seveda za Nato. In vendar je bil odločen ambasadorjev nastop pred TV-kamerami nekoliko nenavaden. Je to priložnost za trgovanje? Dokaz ameriškega izjemnega interesa? Potrditev Janševega cinizma, da je na srečo naš predsednik pod Bushevo komando? Ali kar vse skupaj, od vsakega malo?

Vsekakor so zadeve resne in tako jih razume tudi oblast. Janez Drnovšek je začel svoj mandat intenzivno.Čeprav je sprva kazalo, da bo morda novi predsednik manj aktiven, je prejšnji teden postalo bolj ali manj jasno, da bo šlo predvsem za drugačen pristop, ki pa bo najverjetneje prinašal še več vpliva predsednika republike na zunanjo politiko. Prvi nastop se je zgodil pred diplomati, a je bil več kot protokolaren. "Verjetno se ravno zaradi teh uspehov in občutka neogroženosti v Sloveniji pojavljajo tudi drugačni pogledi na dolgoletni temeljni usmeritvi slovenske zunanje politike," je Drnovšek veleposlanikom nekoliko bahavo pojasnil razloge za moč skepticizma do Nata in Evropske unije, čeprav je jasno, da ta samo v primeru Nata pomeni problem za slovensko politiko. Zamolčano pa je ostalo tudi vprašanje napada na Irak, osrednje za izid negotovega referenduma. To sicer prepoznava tudi predsednik republike, ki je za konec prejšnjega tedna sklical nekakšen "politični in akademski svet", ki je razpravljal o iraški krizi in še posebej o njenem vplivu "na proces vključitve Slovenije v evroatlantski sistem kolektivne obrambe".

Tudi posvet naj bi napovedoval nov predsedniški pristop. Predvsem njegova širina. Med povabljenimi je bil celo Janez Janša, pa tudi Jurij Gustinčič, Vlasta Jalušič, France Bučar, Slavoj Žižek, Marko Kosin, Renata Salecl, predsednik SAZU Boštjan Žekš, trije profesorji FDV in direktor Slovenske izvozne družbe, poleg seveda nujnih predstavnikov vlade, parlamenta in Sove. Pravi možganski trust, čeprav mnogi niso prišli, v katerem pa so bili natoskeptiki v izraziti manjšini. A lahko bi bili slišani, kot tudi parlamentarna opozicija. In rezultat? Nič posebnega. Okrepil je morda le Drnovškovo podobo konstruktivnosti. Čeprav predsednik v trenutku, ko postajata iraška kriza in referendum o vstopu Slovenije v Natu vedno bolj povezani temi, ostaja kot ponavadi negotov. Za to ima tokrat vsekakor več kot dobre razloge. Ravnanje ZDA v "Bushevi dobi" krepi v Sloveniji nekaj časa skoraj neobstoječe vprašanje nevtralnosti. Novo, morda enako pomembno dodatno težavo pa pomenijo zapleti okoli razpisa referenduma, ki jih je Janša prejšnji teden dodatno zaostril. Pričakovano in napovedovano, vendar zato nič manj neprijetno tako za vlado kot za predsednika republike.

Predsednik SDS se je pač odločil, da bo odslej povsem jasno zagovarjal stališče, da referendum sploh ni potreben, saj ga nihče v tujini ne zahteva. Vladna koalicija, ki si očitno ne upa sprejeti odločitve o vstopu v Nato sama, naj skliče zakonodajni referendum po ratifikaciji pristopne izjave, če že hoče. Razpoloženje javnosti je seveda nepomembno, ker menda ne gre za njegove volilke in volilce. To, da je posvetovalni referendum nesprejemljiv, ker ne zavezuje, je znano in temu stališču bi gotovo pritrdili vsi natoskeptiki. Vendarle gre za nekaj povsem drugega. Situacija je preprosto politično obetavna. Če bi vlada čakala na referendum po ratifikaciji, bi to povzročilo nezadovoljstvo javnosti, ki bi bila postavljena pred dejstvo; če ga ne bi razpisala, bi postala nelegitimna. Ker vlada trdi, da ne more sprejeti ustavnega zakona o referendumu, drugih možnosti ni. Odločitev koalicije je bila tako pričakovana. Tudi za Janšo, ki je že prej izjavil, da SDS ne bo pozvala svojih volilk in volilcev, naj se takšnega referenduma udeležijo. Kar je tako rekoč poziv k bojkotu, ki bi izid referenduma verjetno dokončno prevesil na stran natoskeptikov.

A to opozicije, kljub njenemu srčnemu zavzemanju za Nato, očitno pretirano niti ne zanima. Veliko bolj pomembno je natakniti zanko vladi. Ob referendumu na katerem bi večina glasovala proti vstopu v Nato, bi bila vlada v izjemno neprijetnem položaju. Javnost bi zahtevala spoštovanje izida in hkrati politično odgovornost, ZDA pa bi najbrž vsaj neuradno pritiskale, naj upošteva njegovo zgolj posvetovalno naravo. Spoštovanje razpoloženja volilnega telesa bi v tem primeru pomenilo težave tako v notranji kot v zunanji politiki, upoštevanje želja Nata pa za zdaj skorajda nepredstavljiv politični udarec vladnim strankam. Predvsem LDS. Premier, ki je bil v svojem nagovoru diplomatskemu zboru še bolj nevtralen od Drnovška, je bil prejšnji teden povsem jasen le glede tega, da je referendum nujen in da je voljo ljudstva treba spoštovati. Drnovšek o tem ni govoril. Mu ni bilo treba? Morda samo še ni napočil čas najtežjih odločitev. Nekakšna nova "Nato koalicija" naj bi pred razpisom referenduma sicer podpisala posebno izjavo, s katero se bi zavezali, da bodo na referendumu izraženo voljo spoštovali. A to se zdi ob nedefiniranosti posvetovalnega referenduma premalo.

Civilna družba bi vendarle morala zahtevati zavezujoči referendum. A ne naknadnega zakonodajnega, temveč takšnega, ki bi se ga morala udeležiti vsaj polovica volilnega telesa in na katerem bi morala vsaj polovica vseh volilk in volilcev glasovati za zmagovito možnost. To bi zahtevale predpostavke politične higiene.