Na juriš - kamorkoli že

"Mislim, meni je vseeno, samo da bodo vedeli, da bodo imeli podatke, da se odločijo."
Gregor Krajc, direktor vladnega urada za informiranje

Za Nato propagando, pardon, informiranje, je vlada lani nameravala porabiti 10 milijonov tolarjev, porabljenih je bilo 73 milijonov. Novi prvi informator pravi, da bo letos vsota približno enaka. Gregor veliko nastopa in malo pove. Kar je pošteno, čeprav včasih malce nenavadno.

A kaj sploh lahko stori urad vlade za informiranje, ob vseh ostalih vladnih mojstrih Nato propagande? Okoliščine razpada "vseobsegajoče" Nato/EU koalicije slovenskih političnih strank situacije nikakor ne olajšujejo. Nasprotno, samo še bolj razkrivajo paradoks LDS in ZLSD, na katerega že nekaj časa vztrajno opozarja Janez Janša. Vodstvi strank pač deklarativno podpirata vstop Slovenije v Nato, med njunimi volilkami in volilci, in tudi med vplivnimi politiki teh dveh strank, pa je precejšen del natoskeptikov. Razhod z resnično predanimi "pomladnimi" privrženci Nata vsekakor pomeni veliko tveganje za vlado, ki je z odločitvijo o razpisu posvetovalnega referenduma, kljub nasprotovanju Koalicije Slovenija in velikega dela javnosti, vstop v Nato definitivno spremenila v "vladno zadevo". Toliko bolj, ker Janševe verzije, kako je prišlo do odločitve, nihče ni zanikal. Kot trdi Janša, naj bi odločitev o posvetovalnem referendumu sprejeli takoj zatem, ko je Koalicija Slovenija privolila v iskanje kompromisa, ki naj bi privedel do predhodnega zavezujočega referenduma. Se je vlada torej bala zaveze? Ali pa gre res samo za to, da hoče nova oblast "zmagati" sama?

Slednje bi bilo sicer povsem razumljivo, če bi bil rezultat referenduma vsaj približno predvidljiv. Tako pa se zdi, da je odločitev o predhodnem posvetovalnem referendumu še največje darilo natoskeptikom. Še posebej ob upoštevanju opozoril, ki jih je v Delu objavil Janez Janša. Neveljavne glasovnice se namreč štejejo kot glasovi proti (na zadnjih dveh referendumih jih je bilo dva odstotka), poleg tega pa naj na posvetovalnem referendumu ne bi mogli glasovati slovenski državljani v tujini, ki jih je blizu 70.000 in naj bi bili predvsem za vstop Slovenije v Nato. No, ustavno sodišče je člen zakona, ki jim je glasovanje preprečevalo, prejšnji teden razveljavilo. Je vlada za to odločitev najvišje sodne inštance vedela vnaprej? Kakorkoli, tudi zadnja razsodba ustavnega sodišča bistveno vendarle ne spreminja negotovosti rezultata referenduma. Javnomnenjski trendi se bistveno ne spreminjajo in ob tem, da vlada javnosti ne informira o stvareh, ki jih od nje pričakuje politično aktivna civilna družba, ter hkrati očitno ne izvaja uspešne kampanje za Nato, kljub velikim izdatkom, se možnost referendumskega poraza zagovornikov vstopa v Nato občutno povečuje.

Razpad slovenske parlamentarne "pronato" politike je očiten. Če sta prej več let tudi javno obstajali nekakšna nacionalna politična koordinacija in skoraj neverjetna enotnost glede Nata med državnim zborom, vključno z opozicijo, vlado in predsednikom republike, so politične elite zdaj videti skoraj v stanju anarhije. Tako predsednik republike kot vlada in politične stranke o svojem proklamiranem cilju bolj ali manj govorijo drug mimo drugega ali pa sploh ne govorijo. Zdi se, kot da niso sposobni niti jasnega razhoda, kaj šele ponovnega skupnega nastopa. Kaj takega vsekakor ne morejo prinesti Drnovškova akademska posvetovanja, na katera se mnogi od povabljenih niti ne odzovejo. Denimo Janez Janša. Čeprav so predavatelji z "vojaške" katedre vabil seveda vedno veseli. Niti množična romanja v Davos. Kaj pa premier? Glasni prepiri z vodjem opozicije, ki jih nihče na vladni strani sploh ne komentira, so morda lahko simpatični delu volilnega telesa, a široke avtoritete predsedniku vlade najbrž ne bodo prinesli. Še težje pa je to lahko pravi pristop k osvojitvi prvega političnega cilja nove vladne ekipe.

Si vlada torej morda vendarle intimno celo želi poraza na referendumu o vstopu Slovenije v Nato, pa si tega samo ne upa povedati na glas? Konec koncev je v Sloveniji skorajda že postalo moderno biti proti. Kot dokaz za to bi lahko razumeli tudi odločitev SMS, da bo poslej včlanitvi v Nato nasprotovala. Mimogrede, njihov vstop v debato o Natu za natoskeptike najbrž pomeni podobno korist, kot jo imajo zagovorniki vstopa od zagnanosti zunanjega in notranjega ministra. Da imata ministra s svojim pristopom težave, je bolj ali manj jasno vsem in prav zato sta tudi najbolj očitni in pripravni žrtveni jagnji, če vladna kampanja za Nato ne bi uspela. Njun padec pa bi bil najbrž tudi vse, kar lahko v tem primeru pričakujemo. Saj res, kako naj bo predsednik vlade odgovoren za projekt, ki ga je sam od predhodnika prevzel samo nekaj mesecev pred odločitvijo? No, za morebitno "zmago Nata" bi si že lahko pripel medaljo. Skoraj še nekoliko bolj nenavadno bi bilo odgovornost zahtevati od predsednika republike, ki menda nima pravih vzvodov oblasti. Torej bo v vsakem primeru za LDS vse v najlepšem redu. Pa še Janša se bo malo okrepil. Opozicija pač, ki ne prinaša veliko presenečenj.

Nato ima pri nas velike težave. Tega se očitno zaveda tudi ameriški ambasador, ki je seveda zavzet propagator vstopa Slovenije v Nato. Njegova najnovejša domislica je, da referendum Slovenijo prestavil na Balkan ali na Zahod. Diplomatsko rečeno. "Mislim, da Slovenija spada na Zahod. Ampak če se boste vključili v Nato in Evropsko unijo, boste potegnili lepo in jasno razmejitev." Kot da izid referenduma zares skrbi samo slovenskega zunanjega in obrambnega ministra ter veleposlanika ZDA.