Med ZDA in Evropo

Irak je postal predmet merjenja moči. Z njim se ukvarja celo slovenska politika. Ob vprašanju Iraka, ki je seveda tesno povezano z najbolj izpostavljeno zunanjepolitično temo - vstopanjem Slovenije v Nato - ne razpada samo enotna politična fronta strank zagovornic Nata, ampak so vedno bolj očitna tudi nasprotja znotraj LDS. Še posebej tista med predsednikom republike in predsednikom vlade.

Vsekakor je očitno, da nihče ni več prepričan o izidu referenduma o Natu. Drnovšek je tako v Davosu, pravzaprav diplomatsko mojstrsko, že vnaprej ponudil interpretacijo morebitne zmage natoskeptikov na referendumu. Za takšen rezultat seveda ne bi bili odgovorni slovenski politiki ali razpoloženje javnosti oziroma premislek o smiselnosti takšnega koraka. Kriv bi lahko bil unilateralizem ZDA pri napadu na Irak. Je šlo za vnaprejšnje opravičilo ali za evropsko stališče? No, že nekaj dni pozneje se je izkazalo, da je to, kaj je evropsko, še vedno povsem nemogoče definirati. Evropa pač ni enotna. Pismo Vaclava Havla, Joseja Maria Aznarja, Joseja-Manuela Duraa Barrosa, Silvia Berlusconija, Tonyja Blaira, Petra Medgyessyja, Leszeka Millerja in Andersa Fogha Rasmussena ni kar tako. Premieri Španije, Portugalske, Italije, Velike Britanije, Madžarske, Poljske in Danske so, kot kaže, Natova udarna pest znotraj Evrope. Tisti nukleus "nove Evrope", o katerem je pred časom govoril ameriški obrambni minister. Vse tri nove vzhodne članice Nata so seveda zraven. Pismo se bere, kot bi ga napisala ameriška administracija. Poudarja skupne vrednote Evrope in ZDA in zgodovinsko vlogo slednjih pri boju z nacizmom in komunizmom ter 11. september, ki pomeni grožnjo vsem. Tako kot Sadam, diktator režima, ki ga je treba zamenjati. Pismo je bilo seveda namenjeno Franciji in Nemčiji ter pomeni diplomatski pritisk pred odločitvami, ki jih bo moral v kratkem sprejeti VS OZN glede Iraka.

ZDA je vsekakor uspelo spreti Evropo. Pobude Francije in Nemčije oziroma njune solistične akcije so za to očitno več kot pripraven teren. Kritike na račun njune arogance niso nekaj novega. Menda naj bi s svojo samozaverovanostjo povečevali razlike med EU in njenimi zavezniki na drugi strani Atlantika ter hkrati ustvarjali razlike znotraj same Evrope. Vse evropske države se sicer bolj ali manj strinjajo z "velikim dvojcem", da bi bilo treba inšpektorjem v Iraku dati več časa, nasprotujejo preventivnim vojnam in menijo, da bi morale biti vojaške akcije odobrene z odločitvijo VS OZN, pa vendar pravega navdušenja nad francosko-nemško akcijo ni bilo. V čem je problem? Nemci in Francozi svojih sklepov niso naznanili ali predebatirali z drugimi evropskimi državami, preden so jih sporočili vesoljni javnosti. Še več, to so storili hkrati z objavo iniciative o reformi EU, ki je bila med manjšimi državami unije slabo sprejeta. Ne toliko zaradi dveh predsednikov, ki bi predstavljala opozicijo, vgrajeno v sistem unije, kot zaradi ukinjanja rotirajočega predsedovanja. Ne glede na to, da polletno predsedovanje vsakih petnajst ali dvajset let nikomur ne more pomeniti kakšne zares simpatične oblike vodenja EU. Veliki evropski državi pač očitno kažeta preveč ambicioznosti. Namesto nastajanja evropske identitete, ki bi pripeljala tudi do skupne zunanje politike, se tako zdi, da spodbujata občutek, da so nekaterim upravičeno še vedno ljubše ZDA kot pa obujanje nekakšnih prevelikih evropskih sil.

In Slovenija? Razpoke med vlado in opozicijo, ki so jih v prej slogaško razpoloženje političnih strank do Nata vnesla pogajanja o obliki referenduma, se širijo. A tisto, kar je zares novo, je bližina dr. Janeza Drnovška s Koalicijo Slovenija in njegov razhod z LDS. Slednje, kot kaže, ne sodi le v področje ustvarjanja distance do vseh strank, ki jo predsednik republike rad poudarja. Drnovšek je bil v svojem prvem predsedniškem intervjuju na radiu do vlade izjemno kritičen. Nekaj je zamrmral glede stališča vlade do razvpitih "non-paperjev", predvsem pa je bil nezadovoljen, da mu ne uspe zagotoviti politične enotnosti glede referenduma. Konfrontacije niso kul in Janša ima prav. Drnovšek je zato podprl ustavne spremembe, ki jih je predlagala Koalicija Slovenija, čeprav gre pri predlogu opozicije za popolno farso, ki še vedno omogoča referendumsko odločitev na podlagi ene same oddane glasovnice, kar več kot očitno kaže, da tudi Janši ne gre za zavezujoči referendum, ampak izključno za politični boj. A kaj bi to. Pomembno je vstopiti v Nato in biti brezpriziven zaveznik ZDA. Tudi v njihovem unilateralizmu. Vlada oziroma njen predsednik, kot kaže, razmišljata drugače. Z izjemo zunanjega ministra seveda. Drnovšek in Rupel, in prav gotovo tudi Janša, se tako s stališči, zapisanimi v pismu "evropske Nato osmerice", popolnoma strinjata, medtem ko je predsednik vlade Anton Rop zavzel stališče, precej bližje francosko-nemškemu, s tem, ko je izrazil željo po enotnosti v okviru VS OZN.

Slovenija je v trendu. In ne le to. Odločitev njenih državljank in državljanov na referendumu o Natu bo prav zaradi izjemne dinamičnosti mednarodnih odnosov, v katerih razmerje do ZDA in Nata postaja eden ključnih dejavnikov, odmevna. Še posebej, če bi bila večina proti vstopu.