Stebri Rumsfeldove Evrope

"Naslednje države so podprle našo namero, da začnemo akcijo brez nove resolucije OZN: Španija, Velika Britanija, Portugalska, Italija, Madžarska, Litva, Latvija, Romunija, Slovaška, Slovenija, Albanija, Hrvaška in Makedonija."
Joseph Biden, predsednik odbora za zunanjo politiko v senatu ZDA

Slovenija je postala argument za napad na Irak. Veliki met v zunanji politiki male države. Preprečitev prodaje materialov, ki bi lahko imeli dvojno uporabo - civilno in vojaško - Iraku, je dejanje proti diktatorju. Ali je zanimanje za nakup takšnih materialov lahko eden od razlogov za napad na Irak, je seveda povsem drugo vprašanje. Tisto, ki trenutno največ šteje.

Ali za napad sploh obstajajo tehtni razlogi? Evropske države se glede tega nikakor ne strinjajo. Velika Britanija in Francija sta se tudi prejšnji teden razšli z različnimi stališči do iraške krize. Čeprav je Francija sočasno mimogrede v vzhodno Sredozemlje poslala svojo letalonosilko. Tako, za vsak primer. Situacija je pač zapletena in francosko-nemški odpor takojšnji vojaški akciji se zdi vedno bolj osamljen. Ameriška diplomacija vsekakor ne miruje in videti je, da je trenutno ena od njenih pomembnejših nalog pomagati na noge "novi" Evropi. Evropi na Vzhodu, ki naj bi pomenila protiutež "stari" francosko-nemški, od padca berlinskega zidu vedno bolj neprijetni nasprotnici ameriške politike. No, vzhodni Evropi se je pridružilo kar pet zahodnoevropskih držav. Predvsem Velika Britanija, kar sicer ni kakšno posebno presenečenje, ter Španija in Italija, ki pa bi, v primeru, da bi tam vladale levosredinske stranke, morda ravnali drugače. Ta utež naj bi pomagala prevesiti vtis o do ZDA neprijazni Evropi ter narisati že videno sliko o stari zaveznici, ki ZDA podpira tako rekoč brez vprašanj.

Podpora Evrope je vendarle najpomembnejša. Tudi oziroma predvsem za javno mnenje v ZDA, ki ameriškega unilateralizma ne podpira kaj dosti bolj navdušeno kot evropsko. Številke štejejo in seznam držav, ki podpirajo nastop ZDA tudi brez odločitve VS OZN o tem, da naj se Irak napade, je vedno daljši. Na koncu ZDA za napad na Irak morda res ne bodo imele odobritve VS OZN, a jih bo hkrati podpirala zelo prepričljiva večina držav članic OZN. Unilateralizem tako kar naenkrat ne bo več unilateralizem. Tistih nekaj sebičnežev, ki slučajno sedijo v varnostnem svetu, pa naj kar dela težave. Po končani operaciji jim bo še žal. Nagrade za nasprotnike Busheve politike gotovo ne bo. Sodeč po reku, kdor ni z nami, je proti nam, jih prej čaka zaslužena in ne ravno mila kazen. To si ob silni gospodarski in vojaški moči ZDA upajo tvegati le redki. Še posebej v ekonomsko šibki "novi" Evropi, kjer želje ameriške diplomacije pogosto berejo bolj kot ukaze, ki jih je pač treba spoštovati. Tako imenovana vilniuška izjava in pismo evropske osmerice samo dokazujeta to, kar je že povedal ameriški obrambni minister, da se težišče Evrope premika.

Med podpornicami ZDA je trenutno pet držav "stare" Evrope. Hkrati pa je precej tistih, ki niso veliko rekli. Ameriška diplomatska akcija, ki je v veliki meri spodbudila zadnje izjave, tako bolj ali manj jasno riše samo na prvi pogled nekoliko nenavadne kroge znotraj stare celine. Stari center Francije in Nemčije, okoli katerega se obotavljivo in z mešanimi občutki le stežka povezujejo manjše države "stare" Evrope. Velika Britanija, ki je v iraški krizi s sredozemskimi Italijo, Španijo in Portugalsko nekoliko bliže Ameriki, naj bi pomenila nekakšen drugi krog, kamor naj bi sodil tudi prvi ešalon vzhodne Evrope: Poljska, Češka in Madžarska. In na koncu je tu še tretji krog, kamor sodijo preostali. Tudi Slovenija. Ti krogi so seveda prehodni, saj v Evropi zavezništva niso nekaj stalnega, kar je vsekakor dobro. Tako kot je dobro, da naj bi se teža selila iz centra na periferijo. A vendar kaže, da je prav ta pozitivna značilnost Evrope v očeh zunanje politike ZDA predvsem orodje vpliva na evropsko politiko. In orodje za demontažo OZN in njenega varnostnega sveta. Po zaslugi slovenske vlade smo prejšnji teden tudi mi postali eno od ameriških kladiv.

Kot pravi zunanji minister Dimitrij Rupel, je Slovenija ves čas podpirala varnostni svet kot tisto mesto, kjer se rešujejo problemi. Tako naj bi ostalo tudi po vilniuški izjavi, čeprav je slednja v očitnem nasprotju s tem načelom. Zunanje ministrstvo po eni strani zagotavlja, da ostaja zvesto načelom OZN, po drugi pa jih s svojimi potezami spodkopava. Pred vstopom v Nato se je vlada znašla v situaciji, ki je res neprijetna. Če hoče ustreči ameriški administraciji, ravna tako, da hkrati škodi možnosti referendumske zmage tistih, ki zagovarjajo vstop v Nato. Če želja ameriške diplomacije ne upošteva, bo morda povabilo preklicano. Izpit, ki sledi povabilu v Nato, v burnih časih pač ne more biti lahek In zdi se, kot da mora slovenska vlada, če ga hoče opraviti, v vsaki situaciji praktično brezkompromisno podpreti ZDA. Sicer pa, kaj misli Evropa, tako ali tako ni preveč pomembno. Ali sploh misli? Če že, vsekakor precej shizofreno. Kot da bi pritrjevala zagovornikom Nata, ki pravijo, da bomo ob referendumski zmagi natoskeptikov padli v brezno negotovosti in nevarnosti. Argument, ki temelji na predpostavki, da Evropa ne deluje in tudi ne bo delovala.

Takšna prihodnost se zdi v perspektivi precej pesimistična. Naša podoba v njej pa prav tako. Ne glede na dinamičnost evropskih zavezništev namreč ni videti ne francoska ali nemška, niti britanska ali morda češka, ampak bolj tretjerazredno vzhodnoevropska. A to niti nima veliko opraviti ne z Irakom in ne z ZDA.