Ponižani in ponosni

Chirac je užalil Vzhodnoevropejce, bolj natančno njihove vlade. Tudi slovensko. Njihova reakcija je bila dovolj ostra. Svoje užaljenosti vsekakor niso skrivali. Spodbujali so jih v ZDA in v Britaniji, pa še kje. In svet je ostal enako razklan kot prej.

Evropa se je medtem poenotila glede svojega stališča do iraške krize in tudi Nato je našel skupno stališče do zaščite Turčije. Za varnost slednje bodo poskrbeli brez Francije. VS OZN pa naj bi bil središče vsega. Zmaga Francije? Niti ne. Francozi so skupno evropsko izjavo komentirali kot zgolj fasado nekakšne navidezne enotnosti. Chiracove besede ob tem so bile premišljene. Ne, ni šlo za naključje. Tako kot ni naključje, da so v ZDA vse glasnejši tisti, ki zahtevajo bojkot francoskih izdelkov. Nekakšno gospodarsko blokado evropske zaveznice, ki dela težave ameriškemu boju s terorizmom. Stara Evropa bo že videla. Novi ameriški sateliti bodo prevesili težo kontinenta na drugo stran. Ampak to se seveda ne bo zgodilo brez boja. To, da kandidatke na evropsko usklajevanje niso mogle priti, je bilo samo prvo ponižanje, ki so ga bili deležni Vzhodnoevropejci. Blair jim je sicer poslal "sožalno" pismo podpore, ampak Velika Britanija ni tako imenovani motor Unije. Prodijeve besede, s katerimi je komentiral ravnanje ameriških podpornic, niso bile daleč od Chiracovih. Predsednik evropske komisije je bil razočaran nad proamerikanizmom držav kandidatk, ki naj bi kazale nerazumevanje za dejstvo, da je EU več kot samo gospodarska zveza.

Vilenska deklaracija, katere pomen se je slovenski vladi v zadnjem tednu zdelo tako pomembno minimizirati, seveda ni bila nepomembna. Nasprotno, zdi se, da Slovenija še nikoli ni bila udeležena pri izjavi, ki bi imela takšen odmev. Čeprav je bila res kratke sape, je imela namreč več pomembnih učinkov. Bila je orodje ZDA pri sestavljanju nekakšne koalicije proti VS OZN, hkrati pa se je v njej prepoznala ameriška ambicija razklati Evropo ter premakniti njeno težišče proti ZDA bolj pokornim državam. Kar precej ciljev za izjavo brez velikega mednarodnega pomena, ki je imela seveda tudi čisto lokalni učinek. Tudi tega slovenska politika vztrajno zanika. Kar je razumljivo, saj je Slovenijo pozicionirala v nekakšno tretjekategorno "ameriško" Evropo. Ob vsej tej nepomembnosti vilenske izjave ameriška administracija in mediji z neprikritim in skoraj neverjetnim zadovoljstvom opazujejo prepiranja v Evropi. In govorice o selitvi Natovih baz iz Nemčije na ozemlja novih članic Nata so vedno glasnejše ter vedno bolj gotove. Ne vodi jih samo geopolitična logika, ampak tudi škodoželjnost, saj naj bi takšna selitev vsaj kratkoročno prizadela nemško gospodarstvo. Kar bi, kot je videti v glavah nekaterih politikov v ZDA, pomenilo novo zmago imperija.

Bi takšen razvoj dogodkov lahko koristil državam "nove Evrope"? V primeru, da se včlanijo v Nato, naj bi jim v prestreljeni Evropi zrasel ugled. Pa tudi kakšne ekonomske ugodnosti bi se našle. V Sloveniji bi jih denimo lahko prepoznali v potencialnem logističnem centru v Luki Koper ali vojaškem letališču v Cerkljah ter seveda v prevozih vsega mogočega orožja po naših cestah in železnici. Avstrija Sloveniji kot nevtralna članica EU v primeru prepovedi takšnih prevozov najbrž ne more biti zgled. Saj menda samo Nato zagotavlja varnost, prosperiteto, in kot trdijo nekateri v Sloveniji, celo demokracijo. To, da v Evropi obstaja precej široko prepričanje o novem strateškem premiku, ki ga načrtujejo ZDA in v katerem bi atlantsko zavezništvo nadomestila koalicija ZDA z Rusijo, Indijo in Izraelom, pri nas politika, kot kaže, ni niti zaznala. Niti zunanji minister, niti predsednik republike in niti premier pravzaprav glede Nata ali Iraka nimajo kakšnih pretiranih pomislekov. LDS se je, kot najmočnejša stranka, glede vprašanja Nata povsem konsolidirala. Desnica pa je uradno tako ali tako že ves čas za Nato. Kljub temu da je tudi med njenimi volilci precej natoskeptikov. Še posebej med kmečko populacijo, pa tudi med socialdemokrati, ki volijo SDS.

Zavzeto argumentiranje vseh prednosti vstopa Slovenije v Nato in zagovarjanje aktualne politike ZDA s strani slovenskih politikov se vse bolj oddaljuje od razpoloženja javnosti. Tako kot se zdi, da tudi ZDA postajajo vedno bolj oddaljene od ostalega sveta. Če bi se ameriška administracija odločila, da bodo ZDA Irak napadle "same", bi to najbrž hkrati pomenilo, da bi Busheva Amerika postala še bolj osamljena. Množične demonstracije, ki so prejšnji teden potekale povsod po svetu, tudi v ZDA, v Veliki Britaniji in v državah "nove Evrope", to dovolj zgovorno dokazujejo. Protestniki, kot skušajo dokazati njihovi kritiki, namreč niso bili ujetniki podpore diktatorju, proti kateremu so prav tako nosili transparente, temveč znanilci novega pogleda. Nasprotniki rušenja mednarodnih institucij, če ne delujejo v skladu s prepričanji najmočnejše države, in zagovorniki vzpostavljanja odnosov, ki bi zmanjšali razlike med bogatimi in revnimi, skrbeli za ekologijo in uporabljali mednarodno pravo povsod in za vse ter spoštovali človekove pravice vseh, ne le nekaterih. Kako neprijetne so bile manifestacije za svetovne liderje, ki sledijo ameriški politiki, a hočejo vzdrževati videz demokratičnosti, je povedal kar Bush sam: "... demokracija je lepa stvar, vendar ameriške zunanje politike ne bodo določali protestniki."

Tudi v Sloveniji se je zbrala velika množica. A slovenski politiki "prvoligaši" so ob tem samo molčali.