Materializacija vilenske izjave

Zahteva oziroma prošnja za veliki vojaški transport na Bližnji vzhod bo nov velik preizkus za slovensko diplomacijo in politiko v celoti. Želja, da bi ugodili ZDA, je nedvomno velika. Čeprav se mnogi gotovo zavedajo političnih posledic odločitve.

Bianco privolitev, da se čez Slovenijo zvali masa orožja, še preden bi VS OZN zavzel morebitno pozitivno stališče do napada na Irak, bi bila zelo podobna ponovitvi izjave iz Vilne. Bila bi potrditev, da so Američani vilensko izjavo pravilno razumeli. Samo da bi bilo tokrat vse skupaj še mnogo huje, saj ne bi šlo samo za izjavo, ampak za gesto z učinkom, ki bil neposredno viden. Otipljiv. Izgovor, da gre za pomoč Turčiji, je vsekakor prešibak. Veljal ni niti za vse članice Nata. Zakaj bi moral za nečlanico, pa čeprav gre za kandidatko? Kljub temu da se avstrijskega "ne", zaradi specifičnosti avstrijskega položaja in njihove "državne pogodbe", s slovenskim ne da primerjati, je edini odgovor, ki bi bil v skladu z vladnimi zagotovili po "vilenskem zapletu", da prav tako ne dovoli prevozov orožja čez svoje ozemlje. Je avstrijski zgled res popolnoma nepomemben? Ali pa zgled Italije, ki ima s prevozi toliko težav? Tudi če načela v politiki ne bi pomenila ničesar, javno mnenje v demokracijah nekaj velja. Odmevi na podpis vilenske izjave pa so bili pravzaprav dovolj jasni. Privolitev v vojni transport pred sprejemom resolucije VS OZN bi tako skoraj neizogibno zabila enega zadnjih žebljev v krsto Nato referenduma. Nasprotniki vključitve v Nato bi si morali pravzaprav želeti, da bi bil transport čim bolj masiven.

Obstaja pa še en, čeprav na prvi pogled morda nekoliko nenavaden motiv za zavrnitev prošnje o transportu. Gre za to, da bi zaradi zavrnitve transporta lahko prišlo do zapletov pri glasovanju v senatu ZDA. Ta motiv bi morali najbolje razumeti slovenski politiki. Predvsem tisti vladajoči. Izid referenduma je namreč, kot vse kaže, popolnoma negotov. In zmaga natoskeptikov bi bila za vlado gotovo najslabši možen razplet dolgoletne kampanje. Če bi se zgodilo, da senat ZDA, zaradi zavrnitve prošnje za transport orožja, ne bi izglasoval povabila Slovenije v Nato, bi bilo to za vlado vsekakor precej lažje kot poraz njihove politike na referendumu. Hvalili bi se lahko celo s pokončno držo in govorili, da so v mejah načelnosti storili vse, kar je bilo mogoče. No, takšnih premislekov pri zunanjem ministru dr. Dimitriju Ruplu ne gre pričakovati. Čeprav gre za politika, ki kot je videti, še naprej ostaja edini, ki javno in avtoritativno vodi slovensko zunanjo politiko. Iz zadnjih političnih dvobojev je vsekakor izšel kot zmagovalec. Premier, ki svojega ministra, kot je videti, očitno ne obvlada, je v "vilenskem sporu" popustil in nekako priznal, da se je vendarle strinjal s tem, da se izjava podpiše. Predsednik države pa je obmolknil. Je res, da se je strinjal s tem, da je izjavo, kakršnakoli že je, bolje podpisati kot ne, ali drži, da misli, da bi bilo bolje, da je zunanji minister ne bi podpisal in je tako mislil tudi prej?

Namesto da bi vrh oblasti zadrego in nasprotja razčistil, je zunanji minister prejšnji teden nadaljeval s svojimi medijskimi eskapadami. Tokrat o tem, da več velja glas izvoljenih kot glas volilk in volilcev, ter o medijih, ki menda vlade ne ubogajo dovolj. Transport bi po njegovem nedvomno moral iti čez Slovenijo. A vlada sedaj nima več pri roki nikakršnih izgovorov o soliranju ministrov. Tega se očitno zaveda, saj je predlagala, da transport orožja odobri državni zbor. In vendar, ali se bo to tudi zgodilo? Opozicija takšnemu postopku vsaj zadržano nasprotuje, prepričana, da bi morala odločitev, seveda pozitivno za prevoz orožja, sprejeti kar vlada sama. Opozicija je nad vlado, ki jo obvladuje retorika zunanjega ministra, sploh izjemno navdušena. Slednji pa je videti iz dneva v dan močnejši. Je torej mogoče, da bi si vlada premislila in o velikem transportu vendarle ne bi odločal državni zbor, ampak bi vse skupaj potrdili kar na prihodnji vladni seji? Skoraj mimogrede. Tistim, ki jim to morda ne bi bilo všeč, bi zunanji minister potem že povedal svoje. Še posebej nepokornim medijem. In mirovnikom, ki so kot kaže postali skrajno nevarni, tako zelo, da je odnos do njihovih akcij pravzaprav postal pomembno merilo demokratičnosti. Takšen razplet bi bil ZDA gotovo všeč. A kaj bi lahko pomenil za vlado in LDS?

O tem bo dolgoročno odločalo javno mnenje. Ujemanje med zahtevami opozicije in "njene" civilne družbe ter negodovanje zunanjega ministra nad nedemokratičnostjo medijev je samo na prvi pogled nenavadno. Kako si že predstavlja rešitev "civilna družba"? Dobiti je treba svoj dnevnik (na račun vseh davkoplačevalcev), nastaviti svoje urednike in potem vzpostaviti demokratično ravnotežje. Gre v tem primeru res za svobodo medijev? Kot da ne bi bila prava težava tako opozicije kot zunanjega ministra, da včasih, za dosego želenega propagandnega učinka, celo preveč govorijo? Politične skupine, ki najbolj vneto zagovarjajo Nato, imajo pri nas, kot je videti, največje težave z demokratičnostjo. Enako velja za politične stranke. Notranje bolj demokratične politične stranke pa imajo ravno zaradi tega več težav same s sabo. Medtem ko v ZLSD vidni člani aktivno nasprotujejo tako politiki ZDA do Iraka kot vključevanju Slovenije v Nato, njihov predsednik in uradna linija nastopata "pravoverno". LDS pa se zdi tako ali tako popolna ujetnica davno deklarirane vladne zunanje politike in svojega zunanjega ministra. Ob predsedniku vlade, ki se z zunanjo politiko, kot kaže, bolj malo ukvarja, to niti ni presenetljivo.

Se prva vladna stranka sploh še lahko izvije iz primeža dr. Dimitrija Rupla, zastavonoše daleč najbolj izpostavljenega projekta, ki pa ima v javnosti vsak dan nižji rating? Odločanje o prevozih orožja čez Slovenijo je, po ustavno - referendumski igri, najbrž za kaj takšnega ena zadnjih priložnosti.