Smo v vojni?

"Po svoje imajo Američani prav, po svoje imajo Evropejci prav, ne ... Riziki obstajajo. Ne vemo, kaj bo ..."
Dr. Janez Drnovšek na TVS

Koalicija dobre volje je napadla Irak. Smo zraven? Uradno seveda ne. Premier in zunanji minister pravita, da nikakor. Tudi sporazuma o transportih in preletih vlada ni poslala v državni zbor. Kljub temu pa še vedno obstajajo neuradni seznam ZDA, izjave ameriških politikov in seveda vilenska izjava.

Nihče v slovenski vladi ni zavzel jasnega stališča do vojaškega posega mimo VS OZN. Tudi predsednik vlade Tone Rop, ki je poudarjal, da nismo zraven, dejanja tako imenovane koalicije dobre volje ni obsodil. Čeprav posegu nasprotuje velika večina svetovnih držav, med katerimi so mnoge to povsem naravnost povedale. Tudi kar nekaj članic Nata. Stališča do napada na Irak brez odločitve VS OZN so v svetu, z redkimi izjemami, jasna. Pri nas, nasprotno, ni jasno prav veliko. Oziroma skoraj nič, razen tega, da takšni vojni očitno nihče od slovenskih politikov "prvega ranga" ne nasprotuje javno. Sicer pa je videti, kot da imajo slovenski politiki, ob seveda običajnih besedah obžalovanja, tako ali tako težave s svojim odnosom do vojne nasploh. Niti predsednik države v intervjuju na TVS do tega vprašanja ni zavzel stališča. Ali slovenska uradna politika podpira doktrino preventivne vojne? Že samo misel na to, da bi bilo treba do tega vprašanju zavzeti stališče, kot kaže, povzroča neznosne glavobole. Kar seveda ni presenetljivo. Odločnost pač ni kvaliteta slovenske zunanje politike. Težave pa se seveda pojavijo v trenutkih, ki so neizbežni in zahtevajo nedvoumna stališča. Takšna denimo, kakršna so bila zapisana v vilenski izjavi, ali tem nasprotna. Načelna odločitev med nespoštovanjem odločitev VS OZN na eni in njihovim spoštovanjem na drugi strani je bila v tem primeru pravzaprav zelo preprosta.

Z vilensko izjavo se je Slovenija uvrstila med tiste, ki jim je volja ZDA pomembnejša od soglasja v VS OZN. Kar je seveda nerodno in v javnosti nepriljubljeno. Tako da je bilo vse skupaj na koncu državljankam in državljanom predstavljeno kot nekakšna na pol solo akcija zunanjega ministra. A vilenska izjava, ki je bila po mnenju predsednika republike in premiera, ki naj bi bila z njenim podpisom praktično postavljena pred dejstvo, nepotrebna, ni bila nikoli preklicana. Tako vlada kot predsednik republike sta pokazala veliko mero razumevanje za Ruplovo ravnanje. Zunanji minister je bil pač v precejšnjih škripcih, saj so pritiski ZDA očitno intenzivni. Kljub temu pa, kot zatrjuje vlada, s tem nismo postali del vojne koalicije. Smo nekje med Evropo in Ameriko, kot pravi Drnovšek. Skorajda neuvrščeni. Samo da slovenska diplomacija nikakor ne zmore stališča kakšne evropske Švedske. Moto je balansiranje med ZDA in Evropo. Skoraj kot da ne bi postajali del EU. In čeprav Drnovšek priznava, da gre med ZDA in Evropo tudi za konceptualne razlike, o tem, kje je v teh razmerjih naše mesto, ni jasnega in artikuliranega političnega pogleda. Edino povsem prepoznavno stališče je bilo do nedavna tako pravzaprav tisto, ki ga že dolgo predstavlja zunanji minister. Mu je uspelo v stilu vilenske izjave Slovenijo spraviti med podpornice napada na Irak, čeprav samo med neimenovane? Ali pa je to, da v ZDA nekateri štejejo Slovenijo za zaveznico dobre volje, res samo še ena pomota?

Kakorkoli, izrečene besede ostanejo. Še posebej tiste, ki jih izgovarja prvi človek izvršne oblasti. Predsednik vlade Tone Rop pa je bil zadnje dni pravzaprav videti izjemno odločen. Poudarjanje VS OZN in to, da preletov in transportov čez Slovenijo ni, je očitno njegova politika. Rop je bil glede tega popolnoma nedvoumen. Slovenija ni in ne bo del koalicije dobre volje. Še več, tudi v prihodnje bomo spoštovali samo odločitve VS OZN. Se lahko po referendumu zunanja politika, kljub takšnim izjavam, ponovno zasuka v morda še precej bolj odkrito sprejemanje ameriškega unilateralizma, kot smo mu bili priča v Vilni? Zunanji minister bi tak razvoj najbrž pozdravil in predsednik države bi gotovo pomodroval, da je iskanje pravega ravnotežja vedno najpomembnejše. A to bi pomenilo hkrati povsem jasen poraz Ropove nove zunanje politike, ki smo ji bili, kot je videti, priča v zadnjih dneh pred referendumom. Kot kaže, najtežje odločitve predsednika slovenske vlade šele čakajo. Čim daljša bo vojna, tem glasnejši bodo protesti proti njej, hkrati pa se bo večal tudi pritisk ZDA, da se tihi del zavezništva tudi javno predstavi. Maksima: kdor ni z nami, je proti nam, je v ZDA namreč še vedno v uporabi. Ameriški veleposlanik Johnny Young je prejšnji teden sicer še kazal razumevanje za "nenavadno" obnašanje slovenskih vladajočih politikov. To, da so pristopili k vilenski izjavi, je bilo, kot kaže, upoštevano. Vendar so sedaj okoliščine drugačne.

V Iraku potekajo vojaške operacije. Razprave v VS OZN so končane. Vsaj za zdaj. Ali torej Slovenija vojni nasprotuje? Vilenska izjava ni več dovolj. Treba se bo odločiti. Bo pristanek na prelete in transporte v humanitarne namene dovolj? Američani vsekakor poslušajo, kaj ima povedati predsednik slovenske vlade, in če bo vztrajal pri svojih stališčih, najbrž ne bodo najbolj srečni. A posluša ga tudi slovenska javnost.