Koalicija slabe volje

"Not so fast, Anton."
Washington Post o trditvi Antona Ropa, da je bila uvrstitev Slovenije na seznam držav prejemnic izjemne finančne pomoči ZDA napaka.

Vojna v Iraku poteka po načrtu. Armada ZDA napreduje proti Bagdadu ob podpori koalicije voljnih. No, vse sicer ne gre po načrtih. Ampak nevšečnosti so menda zanemarljive. Nič, česar ne bi moglo popraviti nekaj deset tisoč novih vojakov. Edino mesto, ki ga zavezniki obvladujejo po več kot tednu bitk, je sicer malo pristanišče Um Kasar. A vendar so pred Bagdadom.

Težava je seveda v tem, da zavezniki niso bili pozdravljeni kot osvoboditelji. Namesto tega se povsod spopadajo z Iračani, in čeprav vedno tudi zmagajo, se vse glasneje zastavlja trenutno najpomembnejše vprašanje, kako dolgo bo vse skupaj trajalo. Oziroma kdaj se bo vojna sploh končala. Zdi se, da je za ameriško administracijo cilj preprost. Zmago naj bi zaznamovala plapolajoča ameriška zastava v središču Bagdada, ki bi simbolizirala poraz režima. Bo Sadam takrat postal skorajda nepomemben? Tako kot orožje za množično uničenje, ki naj bi bilo razlog za vojno? Če seveda ne bo zares uporabljeno. Vendar tudi to izida vojne seveda ne more spremeniti. Ta je menda povsem jasen. "Osvoboditev" Iraka. In kaj po tem? Resna nasprotja v razumevanju političnega in administrativnega urejanja zadev po vojni so se med najtesnejšima zaveznicama, ZDA in Veliko Britanijo, že začela. Nobenega dvoma ni, da bodo vojaško upravo vodile ZDA. Velika Britanija sicer pravi, da bi morali upravo prepustiti OZN, a to ni videti verjetno. Niti od daleč. ZDA morajo poskrbeti, da bodo svojo vlado lahko izbrali "osvobojeni" Iračani sami. Pod ameriškim nadzorom seveda. Mednarodna skupnost po prepričanju Bushijev lahko sodeluje samo pri obnovi povojnega Iraka in humanitarni pomoči. ZDA pač ne bodo zastonj "osvobajale" Iraka. Plan obnove je tako ali tako že izdelan. Izvajala ga bodo ameriška podjetja, plačal pa ga bo Irak s svojo nafto, katere ceno bodo seveda določale ZDA.

Svet naj bi, kot je videti iz Washingtona, poslej vodili Američani ob pomoči koalicije voljnih. Skupine držav, ki njihovo ravnanje podpirajo ali v najtežjih trenutkih vsaj ne postavljajo pod vprašaj. OZN sicer lahko govori, vendar je vprašanje, kdo ga sploh posluša. ZDA vsekakor ne. Javno mnenje je odločno proti vojni povsod po svetu, razen v ZDA, kjer ima Bush še vedno večinsko podporo. Kot da se je za mnoge Američane podoba Sadama Huseina stopila s podobo Osame bin Ladna in rušečih se zgradb WTC-ja. Kljub temu tudi v ZDA demonstrirajo mnogi. Še večje množice demonstrirajo v Avstraliji, Evropi, Aziji, Afriki, Južni Ameriki. Najbolj intenzivno seveda v arabskem svetu, kjer Sadam postaja "nacionalni" heroj. Človek, ki se upira ZDA, zaveznici Izraela. Tistih nekaj ameriških stavkov o nekakšni podpori palestinski državi, ki jih je ameriška administracija lansirala pred napadom na Irak, se seveda ni prijelo nikjer. Tako kot ne zavzemanje Velike Britanije za nekakšno "palestinsko pobudo". Nič ne pomaga, prebivalstvo sveta je proti vojni. Podpirajo jo samo nekatere vlade. Nekaj pa je takšnih, ki do nje ne zmorejo ali ne upajo zavzeti jasnega stališča, in slovenska vlada je očitno med njimi. Vilenska izjava jo, kot kaže, še vedno vztrajno zaznamuje. Na drugi strani pa referendumski rezultat glede vstopa v Nato nedvoumno priča, da je za Nato, kljub temu da je njegova zmaga na prvi pogled tako zelo očitna, vendarle glasovala samo dobra tretjina volilk in volilcev.

Slovenska vlada se očitno zaveda, da je bila zmaga Nata na referendumu v veliki meri posledica distanciranja od politike vilenske izjave. In ker ZDA ne popuščajo v svojem namenu pridobiti čimširšo podporo, na drugi strani pa si jih naša vlada ne upa jasno zavrniti, smo prejšnji teden doživeli še eno lokalno diplomatsko humoresko. Tokrat s petimi milijoni dolarjev, ki jih je Bush osebno ponudil Sloveniji. Na prvi pogled malce sopranovsko, češ vzemite denar, saj smo prijatelji. Diplomatsko igro, kako povečati število držav, ki sodelujejo v koaliciji dobre volje, je slovenska vlada seveda razumela. Tudi zato najprej o ponujenem denarju ni vedela nič. Potem pa naj bi jo iz očitne zadrege začela reševati kar ameriška administracija. Veleposlanik ZDA je dejal, da gre za običajna sredstva, ko je postalo jasno, da ta izgovor ne bo zadostoval, pa je menda kar iz State Departmenta prišlo sporočilo, da je bilo vse skupaj napaka. Si je slovenska vlada torej res privoščila, da je diplomatsko rekla ne ponudbi ZDA, ter hkrati svojo težavno odločitev omilila s tem, da je državni zbor na njen predlog odobril humanitarne "transporte opreme in osebja" prek Slovenije na sever Iraka, kjer so ZDA istega dne začele odpirati novo, severnoiraško fronto. Kakorkoli, zelena luč za transporte ni zadostovala, da bi se naša vlada izmuznila. Američani vztrajajo. Nobene napake ni bilo. In Slovenija je po njihovem več kot očitno članica koalicije. Ob tem je že sedaj vse prej kot dobre volje, čeprav jo prave naloge šele čakajo, pri povojni obnovi Iraka.

Te naloge pa bodo očitno bolj vojaške kot ne. Povojna obnova Iraka bo očitno zelo zapletena. Nič namreč ne kaže na to, da se bodo po okupaciji s strani zaveznikov Iračani počutili osvobojene. Nasprotno, videti je, da smo priča nastajanju nekakšne iraške NOB. Si slovenska vlada res predstavlja, da bo lahko sodelovala pri njenem uničevanju in se hkrati sprenevedala, da o vsem skupaj ne ve ničesar?