Balkanska deželica

Slovenska država je izbrisala skoraj odstotek svojega prebivalstva. Skoraj brez izjeme pripadajo "neslovenskemu" narodu. So bili torej izbrisani zaradi krvi? Mnogi med njimi naj menda ne bi bili ravno navdušeni nad slovensko osamosvojitvijo. Za svojo "napačno" narodnost in "napačno" prepričanje so bili kmalu po osamosvojitvi drakonsko kaznovani. S tihim soglasjem večine so jim bile z izbrisom vzete vse državljanske pravice.

Vsi vedo, na kaj to spominja. Pa vendar kakšnega posebnega obžalovanja še vedno ni mogoče zaslutiti. Fašizem pač ni tako zelo nesprejemljiv, če ga prakticirajo "tvoji". V ozadju izbrisa je seveda logika čiste rase. Čiste dežele, v kateri je prostor samo za domorodce in asimilirane. Vsaj ideološko. Kdor morda ne ljubi dovolj slovenske domovine, naj gre pač drugam. Takšno je bilo množično prepričanje, ki je bilo še posebej živo v času osamosvajanja in je podpiralo politično odločitev o izbrisu. O tem, da je šlo predvsem za politično odločitev tistih, ki so izbris omogočili in ga sprožili, najbrž ne gre dvomiti. Presoja nelojalnosti je bila kajpada na strani tistih, ki so bili v večini. Vojni in povojni časi nikoli niso bili prijazni. Vendar ta "narodna" večina v zadnjem desetletju očitno ni spremenila svojega načina mišljenja. Izbrisani so v ljudskem prepričanju očitno še vedno sovražniki Slovenije. Morda ne vsi in tudi ne prav zagnani. Ampak precej jih je gotovo. Maksime, da je predpostavka nedolžnosti, dokler krivda ni dokazana, nujni pogoj spoštovanja človekovih pravic, v tem primeru skorajda ni slišati. Maščevalnost, predsodki in nacionalizem kljubujejo odločbi ustavnega sodišča, da je treba storjene krivice popraviti. Matevž Krivic, ki se bori za pravice izbrisanih, je za mnoge samo nekakšen čudak. Človek, ki se bori z mlini na veter. Slovenska mentaliteta upora proti popravi krivic tako nezmotljivo spominja na dediščino, vsaj v duhu še ne povsem minulih balkanskih vojn.

In česa naj bi bili izbrisani, oziroma vsaj nekateri med njimi, sploh krivi? V civilizirani Sloveniji je najbrž nepredstavljivo, da bi kdo denimo predlagal, da je treba z zaslišanji ugotoviti, kdo je glasoval proti samostojnosti slovenske države na plebiscitu in ga nato izgnati. Še težje si je najbrž zamisliti, da bi takšen predlog dobil večinsko podporo. A vendar, kako daleč je takšna ideja od birokratskega izbrisa 18.000 prebivalcev neke dežele, ker so bili v času osamosvajanja v službi vojske, ki je desetdnevni boj izgubila, ali ker so bili sorodniki vojakov z "napačne" strani, ali ker so imeli morda celo samo napačen priimek in so se v napačnem trenutku znašli na napačnem mestu. Prav to je tisto, kar se je dogajalo v Sloveniji. Sistematično kršenje človekovih pravic. In število tistih, ki so bili prizadeti, je visoko. Zelo visoko. Si predstavljate takšen obseg sistematičnega kršenja človekovih pravic v kakšni večji državi, kjer bi to pomenilo milijonske številke? Vendar se v Sloveniji "večinski javnosti" vse skupaj očitno zdi minorno. Vsaj takrat, ko se govori o človekovih pravicah. Ob omenjanju odškodnin, ki naj bi bile menda astronomske, je seveda popolnoma drugače. Takrat številke naenkrat postanejo zelo velike, in kar je najbolj perverzno, njihov obseg ne postane argument za popravo krivic, temveč za vzdrževanje brezpravnosti. Tudi denar, ne samo logika zemlje in krvi, je močnejši od spoštovanja človekovih pravic. Seveda kadar gre za pravice tistih drugih - v tem primeru "Neslovencev".

Kdo je za vse to odgovoren? Nihče? Gre res pač samo za duh osamosvojitve? Zeit geist seveda veliko pojasnjuje. Ampak soustvarjali in usmerjali so ga konkretni politiki. V prvi vrsti predsednik prve vlade Lojze Peterle, notranji minister Igor Bavčar in obrambni minister Janez Janša. "Duh osamosvojitve" je bil prepoznavna nota Demosove politike, ki pa jo je dr. Janez Drnovšek kot premier glede izbrisanih vsekakor vestno nadaljeval. Vsi, ki so spremljali slovensko politično sceno v tistem času, se bodo najbrž strinjali, da je bil nosilec politike, ki je še dolgo po vojni videla sovražnike v bivši JLA in je "kolaboracije" z njimi obtoževala svoje politične nasprotnike, Janez Janša in da je kot njegov antipod nastopal predsednik Milan Kučan, ki pa glede izbrisanih ves čas prav tako ni storil ničesar. Kakšno tveganje bi torej posredovanje glede pravic izbrisanih pomenilo za Drnovška, najbrž ni težko uganiti. Še posebej po "Depali vasi", ko se je pravzaprav šele začel formirati kot centralna osebnost politične sredine. In ravno takrat je uradno izvedel za izbris. Kako neprijetno. Če bi storil karkoli v njihovo korist, bi bilo njegove sredinskosti gotovo hitro konec. Odgovornost zato seveda ni nič manjša. Tako kot je ne zmanjšuje trditev, da je za nezakonitost izbrisa izvedel šele po odločbi ustavnega sodišča leta 1999. Na kršenje človekovih pravic ga konec koncev leta 1994 ni opozoril kdorkoli, temveč je to storil dr. Ljubo Bavcon, predsednik Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Sicer pa se nič ni spremenilo tudi po odločitvi ustavnega sodišča. Krivih je torej mnogo. Vendar je imel mehanizme, da nekaj spremeni, v rokah Drnovšek. Trenutno so ti v rokah Antona Ropa. A tudi predsednik države bi se najbrž izbrisanim lahko vsaj opravičil. Na primer tako, da bi jih sprejel. Kot sprejema mnoge druge. Ali pa to v njegovih očeh za sredinskega politika še vedno pomeni nepredstavljivo politično tveganje?