Konsenz?

"... nekatere odločitve, ki so bile sprejete v zadnjem času na institucijah te države, gredo pač v smer, da bodo dobili večje materialne odškodnine tisti, ki so se borili proti tej državi, kot pa tisti, ki so se borili za to državo. Mislim, da je to napačno postavljen sistem vrednot."
Janez Janša, na TVS

Praznik državnosti že dolgo ni bil posvečen toliko izrečenim mislim o prihodnosti Slovenije. Politiki z vseh strani so ves teden tekmovali, kako javnosti narisati podobo skorajda "rajsko" razvite države, v vrhu svetovnega bogastva ali vsaj kakovosti življenja. Pravljične Švice, ki morda niti ni več dovolj "dobra", da bi lahko ljudstvu na sončni strani Alp pomenila zadosten izziv.

Naivneži bi lahko pomislili, da mora za vsem skupaj že stati nekakšna huda zgodba o uspehu, ki pomeni racionalno podlago tovrstnim razmišljanjem. Seveda gre za nekaj povsem drugega. Meje uspeha naj bi bile zamejene z napovedanim vstopom v EU in Nato. Slednje sicer v temeljih spreminja mednarodni položaj, vendar tudi to ni osrednje, o čemer je tekla beseda v preteklih dneh. Šlo je pač za to, da se okoli risanja vizionarskih podob pripravlja osrednji teren bližajoče se predvolilne tekme. Slogani so pričakovani. Vsi si menda želijo bogastva. Pa da ne bi bili več del nove, ampak stare Evrope. Kar je seveda nemogoče, tudi če bi bili še tako neizmerno premožni. Kaj dosti več od tega pa v razpravah pravzaprav niti ni bilo slišati. Še najbolj realistično so tako izzvenele besede Borisa A. Novaka o tem, da se Slovenija napačno zapira in napačno odpira. Ne ščiti naravne in kulturne dediščine, hkrati pa se provincializira. O zunanji politiki in njenih dilemah med Evropo in ZDA ter o tem, kako intenzivno delovati na Balkanu, ni bilo ravno veliko govora. Tako kot ne o regionalnem razvoju, čeprav se vsi deklarativno strinjajo, da so nesorazmerja med zahodom in vzhodom države izrazit problem. Tako kot socialno razslojevanje, na katero so manjše dežele še posebej občutljive in bi najbrž moralo pomeniti osrednji del razmisleka o tem, kakšna naj bi bila prihodnost.

Drnovškova doba, ki kot je videti, hitro postaja preteklost, je minila v znamenju antivizionarstva, in zdi se, da je predsednik republike še vedno eden redkih, ki vizij ne poveličuje. Povsem drugače je seveda med "pomladniki", ki so bili videnju v prihodnost vedno sorazmerno naklonjeni. Janševa ideja o konvenciji o prihodnosti Slovenije, propagandno spretno lansirana v dneh pred državnim praznikom, bo tako gotovo dobila dovolj široko javno podporo. Vsaj kot poskus, kako priti do "pristne" demokratične diskusije, ki ob za "pomlad" katastrofalnem razmerju v državnem zboru in ob prepričanju, da v Sloveniji obstajajo samo vladno kontrolirani mediji, drugače menda sploh ni mogoča. A Janša seveda ni edini, ki govori o konsenzu. Gre pač za pogosto priljubljen slogan na vseh straneh političnega spektra. Še posebej pri tistih, ki računajo, da bi takšen konsenz lahko vodili. Težava je seveda, da za vsemi vizijami vedno stojijo tudi konkretne številke. Pa tudi dejanja in politična volja. Za razvoj znanosti in kulture je pač treba nameniti precej denarja, medtem ko denimo za deregulacijo ali protibirokratski boj, ki ga je tako zelo neslavno končala Drnovškova vlada, najbrž niso potrebne milijarde. Kakorkoli, široka podpora naporom o prerazporeditvi investicij in do projektov prijaznejšega življenja je seveda verjetno nujna, a družbeni konsenz je samo ena od predpostavk za napredek.

Na socialno ceno tranzicije, ki so jo plačali delavci nekdanjih industrijskih kompleksov, je Janez Janša sicer opozoril. Vendar ob ideji o konvenciji nekakšne druge slovenske pomladi, kako nenavadno, ni govoril tudi o konsenzu socialnih partnerjev, čeprav je prav ta za kakršnokoli vizijo razvoja nesporno osrednjega pomena. Tudi zato je bolj ali manj jasno, da gre pri vsem skupaj predvsem za iskanje konsenza "prave" civilne družbe s "pomladnimi" strankami okoli strategije prihodnjega predvolilnega boja. In za promocijo poveljnika. Za vizijami namreč vedno stojijo tudi vizionarji, ki lahko popeljejo ljudstvo v lepšo prihodnost. Brez jasne politične odločitve in podpore namreč kakršnokoli "videnje prihodnosti" najbrž nima nobenega smisla. Tako se zdi, da je politično precej manj pomembno, kakšne sklepe bo sprejela konvencija, kot to, ali lahko ustvari ime, okoli katerega se bo začel graditi nekakšen tako imenovani konsenz. Vsaj na "pomladni" strani. Odgovor, kdo naj bi bil takšna osebnost, je že nekaj časa znan. Napovedal ga je sam Janez Janša, najbrž edini, ki to lahko kredibilno stori na desnici, z javno željo, da bi na prihodnjih volitvah Barbara Brezigar postala nosilka njihove liste. Se pravi kandidatka za premierko. Ženska, ki je na predsedniških volitvah že "konsenzuirala" volilno telo "pomladi", bi to lahko morda storila še enkrat.

In vizija? Bogastvo za vse, znanje za vse, regijska uravnoteženost in skrb za ekologijo. Slika je seveda idilična. A le dokler pogled ne zaide v ozadje, kjer še vedno živi neka druga, prikrita vizija. Vizija izbrisa nezaželenih. Janša je bil tudi glede tega dovolj jasen, da je požel aplavz. Tisti, ki jim je bilo namenjeno, so sporočilo razumeli. Kršenje človekovih pravic ne potrebuje poprave, kadar gre za "neprave" ljudi. Sporočilo vizionarja.