Ljubezen do domovine

Poročilo Evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti o stanju v Sloveniji je porazno. Napisano je bilo že konec leta 2002. Sedaj bi bilo še hujše. Izbrisani so še vedno izbrisani in nič ne kaže, da bodo krivice kmalu popravljene.

Predsednik vlade je skopo pripomnil, da bo odločitev ustavnega sodišča spoštovana. Drugi bolj ali manj molčijo. Razen izbrisanih samih, Matevža Krivica in Foruma za levico. Ter seveda predstavnikov desne civilne družbe, med katerimi so državni uradniki in funkcionarji, ki izbris zagovarjajo. Enega izmed njih je vlada celo poslala, da kot ambasador predstavlja našo državo. Premier se res na zanimiv način bojuje z nasprotniki odločitve ustavnega sodišča. Tako, da jih pošilja v svet. Morda pa se bodo česa naučili? Tudi mediji so do problema zadržani. Marsikaj je sicer objavljenega, a vendar bolj na koncu in mimogrede, kot da se o vsem skupaj najraje ne bi pogovarjali. Kaj šele da bi spregledali, kako velik je obseg nestrpnosti, ki je pripeljala do fenomena izbrisanih. Lažje je pozabiti, kar je bilo storjeno. Slovenci že ne morejo biti krivi rasizma. Mogoče malce nestrpnosti. Predvsem do južnjakov. Ampak menda v mejah normalnosti. Tiste normalnosti, ki kot izgovor za nepopravo krivic jemlje višino odškodnin. Molk. Predvsem molk politikov pomeni jasno izraženo podporo tem fašizmom. Še varuh človekovih pravic glede izbrisanih ni najbolj glasen. Ima pač veliko drugega dela. Predsednik države dr. Janez Drnovšek, predsednik državnega zbora Borut Pahor in predsednik vlade Anton Rop so več kot mirni. Nič ni pretirano narobe. Enemu odstotku prebivalstva države, ki jo predstavljajo in vodijo, so bile odvzete temeljne pravice. Brez sodbe. Fantomsko. Po volji brezimnih upravljalcev državnega aparata. Ampak kaj bi to. Saj tako ali tako niso Slovenci. In kar je najbolj žalostno, opozicija je glede tega vprašanja še nestrpnejša. Rasistična deželica. Kaj hočemo.

Evropska komisija vse skupaj vidi precej drugače. Njeno stališče je popolnoma jasno. Nedvoumno. Osebe, ki so "... v Sloveniji preživele večji del svojega življenja, ne bi smele biti obravnavane kot tujci ali državljani neke druge države, kjer v mnogih primerih niso nikoli živele". Evropa je torej prepričana, da bi morala Slovenija izbrisanim dodeliti slovensko državljanstvo. Skrajno neprijetno. Slovensko ustavno sodišče zahteva samo vrnitev statusa stalnih prebivalcev, ki je bil izbrisanim nezakonito odvzet leta 1992, pa se je še pri tem zataknilo. Državljanstvo! Saj ne morejo misliti resno. Ali naša nova širša domovina o nestrpnosti res razmišlja tako zelo drugače? Vsekakor, čeprav zgolj formalno in v imenu politične korektnosti. A ob tako kremenitih politikih, kot jih premoremo, se ni bati, da bi kmalu popustili civilizacijskim pritiskom. Pa še ena stvar gre nestrpnežem v Sloveniji na roko. Majhne države s fašističnimi nagnjenji pač niso tako zelo moteče kot velike. Bomo videli, do kod lahko gremo. Vlada se je namreč očitno odločila, da bo s popravo krivic vsaj zavlačevala, dokler se bo dalo. Vsemogočnost birokracije je dober izgovor. Državni sekretar ministrstva za notranje zadeve je na televiziji mirno povedal, da poročilo Evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti ni nič posebnega. Kar je debela laž. Kot je debela laž, da odločbe ustavnega sodišča vlada še vedno ni začela izvrševati zato, ker še niso uspeli urediti evidenc. Notranji minister dr. Rado Bohinc je namreč samo pet dni po odločitvi ustavnega sodišča opozoril, da imajo evidentiranih 7310 upravičencev. Ti bi lahko bili že zdavnaj "odbrisani". Na kar je opozoril Matevž Krivic. A to je bilo tudi vse.

V razpravah o Konvenciji o prihodnosti Slovenije vprašanja nestrpnosti in rasizma za zdaj ni mogoče zaslediti. Zadrego je tudi "pomladnikom" očitno najlažje zaobiti. Kako neprijetno mora biti odgovarjati na vprašanje o tem slovenskem fenomenu šele Drnovšku, Ropu, Pahorju? Vprašanja seveda niso prepovedana. In se tudi postavljajo. Saj živimo v demokratični deželi. A odgovori ostajajo kratki. Formalistični, ali pa želijo celo loviti ravnotežje med dolžnostjo popraviti storjene krivice, strahom pred lastno krivdo ter željo ustreči čim širšemu občinstvu, za katero politiki očitno predpostavljajo, da je nestrpno. Občinstvo predpostavk o svoji, do tujcev neprijazni mentaliteti kajpak ne demantira. Z izjemo leve civilne družbe, ki predstavlja skorajda zanemarljivo margino. Slovenija je klena. Nekolikanj ksenofobična. Vendar jo imamo radi. Tudi takšno. Tako zelo zelo radi. Tisti, za katere bi lahko posumili, da je nimajo dovolj, naj pa kar gredo kam drugam. Še posebej politiki. Ti morajo povsod v demokratičnih državah dokazovati, da so prav oni tisti, ki imajo domovino najbolj radi. Kar je pogosto bizarno, ampak vsaj razumljivo, do trenutka, ko so za dokazovanje te ljubezni pripravljeni pozabiti na človekove pravice. Takrat postane srhljivo. Tako kot v primeru izbrisanih. Več kot 18.000 ljudem so bile v Sloveniji brez kakršnekoli dokazane krivde, brez kakršnih koli sodnih postopkov, tako rekoč brez besed, leta 1992 odvzete vse pravice. Kako je mogoče, da ljudje tega ne vidijo? So potihem prepričani, da je bil izbris "južnjakov" dobra stvar? Da bo Slovenija tako ostala bolj čista. Bolj rasno neoporečna. Da jo bodo potem lahko imeli še bolj radi. Potrebno je samo vse skupaj pozabiti. S svojim odnosom do izbrisanih jim pritrjujejo vsi vodilni politiki.

A spomina se seveda ne da izbrisati. Slovenija ima s tem konec koncev izkušnje. Leta 1945 so bili tisoči pobiti. Leta 1992 izbrisani. V obeh primerih je šlo za prebivalce iste države. Za povojno čiščenje domovine. Nesprejemljivo in nečastno. Zgodbi, ki ne bosta izginili.