Neupogljivi

Depala vas je ponovno v središču pozornosti. Vinko Beznik je povedal precej. Zase morda celo preveč. A zaradi tega je njegova zgodba samo še bolj verodostojna. O tem, kako huda so bila nasprotja med vojaško in civilno sfero v času pred incidentom, in seveda predvsem o tem, da naj bi pri pripravi Smolnikarjeve aretacije sodelovala tudi tožilka Barbara Brezigar.

Sedaj te njegove navedbe potrjuje bivši pripadnik Morisa, ki je bil sam menda neposredna priča te skorajda neverjetne zarote. Če so njegove trditve točne, je gospa Brezigarjeva sodelovala pri pripravi aretacije civilista s strani vojske ter nato kot tožilka poskrbela, da so se vsi postopki, ki jih je država sprožila proti vojaškim "nasilnežem", končali brez posledic. To, da je kot civilna tožilka zaščitila vojake, ki so prekoračili pooblastila, ki jih ima vojska v "normalnih" demokratičnih družbah, je jasno že nekaj časa. Zato njeno domnevno sodelovanje pri samem načrtovanju aretacije niti ne bi smelo presenečati. Pa vendar. Tako Janez Janša kot Barbara Brezigar vse skupaj zanikata. Tako kot vedno, kadar so zadeve neprijetne. Spretnost, ki jo morajo imeti vsi talentirani politiki. Kadar priče trdijo nasprotno, toliko slabše zanje. In seveda za medije, ki neprijetna razkritja objavljajo. Za to, da se stvari razjasnijo, je treba kar nekaj vztrajnosti in širok "dokazni" postopek. Takšen, ki se praviloma zavleče in traja mnogo let. Depala vas je tipičen primer takšne zgodbe. Njen pomen je nesporen. Skozi njo se je namreč konstituirala slovenska država, z večinskim konsenzom o nesprejemljivosti poseganja vojske na civilno področje. Na to bi bili konec koncev lahko celo ponosni. Vojska sodi v vojašnice in nima kaj iskati v civilnem življenju. Ali ni to nekaj popolnoma samoumevnega? Povsod seveda obstajajo ljudje, ki so prepričani o nasprotnem. Tako kot v Sloveniji, kjer prav glavna aduta "pomladnega" političnega tabora, Janez Janša in Barbara Brezigar, nikakor ne moreta priznati, da je razmejevanje vojaške in civilne sfere v resnici civilizacijska norma.

Takšno priznanje bi seveda pomenilo vsaj delno spoznanje krivde vojaške strani za incident v Depali vasi. A celo priznanje, da v Depali vasi pač ni bilo vse v redu, ki bi bilo relativizirano s takratnimi okoliščinami in seveda tudi s specifičnim delovanjem policije, je za oba omenjena politika več kot očitno nepredstavljivo. Čeprav bi na koncu gotovo pomenilo njuno dolgoročno zmago. Tako moralno kot politično, saj bi predstavljalo opustitev prepričanja, da vojska lahko sama s silo ureja stvari, ki se njenim poveljnikom v družbi ne dopadejo. Vztrajanje pri oceni, da je vojska v dogodkih, ki so pripeljali do Depale vasi, ravnala pravilno in zakonito, je kajpak mnogo bolj enostavno. Pozaba vedno pomeni lažjo pot. Predvsem pozaba neprijetnih dejstev. Dejstva, da so vojaki, z vednostjo obrambnega ministra, v Celovcu poskušali ugrabiti trgovca z orožjem, kar posledično dokazuje obstoj nelegalne trgovine z orožjem. Dejstva, da so bili za ponarejanje dokumentov o svojih nezakonitih dejanjih ovadeni prav vojaki, ki so z lansiranjem ponaredkov poskušali prikriti zasledovanje politikov in novinarjev. Dejstva, da je prav tožilka Barbara Brezigar ovadbo za to ponarejanje zavrgla in pisalni stroj, na katerem so bili dokumenti ponarejeni, vrnila njegovemu lastniku. Dejstva, da je bil lastnik tega stroja človek, ki je sodeloval pri znamenitem poskusu ugrabitve v Celovcu. Dejstva, da so vojaški specialci vadili desant na ministrstvo. Dejstva, da so v Depali vasi civilista aretirali vojaki, ki so bili takrat osebni varnostniki ministra za obrambo in ne uradne pooblaščene osebe.

Veliko neprijetnih dejstev, ki jih je, če si politik ali pa samo kažeš politične ambicije, gotovo precej lažje pozabiti, kot pa se z njimi spopasti. Janez Janša danes trdi, da se v letu 1993 in na začetku leta 1994 v Sloveniji ni dogajalo nič izrednega. Res? Policija je preiskovala delo na obrambnem ministrstvu. Vojaške osebe naj bi zasledovale novinarje in politike. Vojaški specialci so ponoči s pravo municijo vadili napad in plezali po stavbi obrambnega ministrstva. Tožilci pa so menda sodelovali z vojsko, ki je hotela preprečili policijsko preiskavo. Predsednik vlade je celo sklical sestanek med notranjim in obrambnim ministrom v zaščitenem območju, z namenom, da umiri zadeve. Nič izrednega? Samo za tiste, ki so lahko mirne vesti prepričani, da vojska pač ima kaj iskati v civilni sferi. Za tiste, ki verjamejo, da je vojska poklicana, da stvari v državi uredi po svoje. Tako kot ve in zna. Četudi s silo. Vse za to, da bi tranzicija lahko potekala hitreje in brez nezaželenih zapletov. Pod taktirko tistih, ki na volitvah sicer niso dobili zadostnega števila glasov, a so bili prepričani, da so izbrani za poslanstvo. Za vzpostavitev tiste "prave", "avtentične" demokracije. To se seveda ni zgodilo. A vendar je umestno vprašanje, če takšne bolj "prave" poti tranzicije niso v resnici preprečile rakete na Beznikovem oklepniku. Benevolentno bi bilo seveda mogoče vse skupaj končati z besedami, pomembno je, da se ni zgodilo. Bolj neprijeten zaključek pa je, da glavni akterji zgodbe, ki v podrobnostih tako zelo spominja na scenarij za akcijski film iz Južne Amerike ali Afrike, še vedno vztrajajo na svojih okopih.

Še več, zagovornika vojaškega posega v civilno sfero pomenita edino realno politično alternativo vladajoči koaliciji.