Mladina - sovražnik št. 1

"Krkovič naj se raje vpraša, kako so tisti večer po aretaciji Smolnikarja na šesti upravi prirejali dokumente in kako so bila poročila pisana za dva meseca nazaj."
Vojko Smole, v Večeru

Vprašanje nedovoljenega snemanja, ki si ga je privoščil brigadir Krkovič, je poniknilo. V brezno pozabe. Namesto tega naj bi se ukvarjali z Mladino. Ali vsaj z nekaterim nedoumljivo enigmo, kako to, da je Mladina leta 1994 v ponedeljek po depalovaški aretaciji že objavila novico, da se je ta zgodila.

Ker se vprašanje ves čas ponavlja, kljub njegovemu nesmislu, je morda vendarle potreben odgovor. Na kratko. Mladina je marca 1994 delala kot vsak teden. Ob črno-beli tehniki in takratnih tiskarskih standardih se je redakcija zaključevala le nekaj ur pred tem, ko so bili izvodi Mladine v prodaji. Zaporedje dogodkov gre takole: aretacija - obvestilo, da se je zgodila - preverjanje pri Smolnikarjevem odvetniku - pisanje članka - postavitev - tisk - prodaja. Vse skupaj je trajalo kakih 12 ur. Od približno osmih zvečer do približno osmih zjutraj. Celo pri reviji je to mogoče. Kaj šele pri TV, radiu ali časopisu. Na to, da je uspelo Mladini, smo seveda ponosni. Profesionalno. Vendar se nam ne zdi potrebno, da bi to ves čas poudarjali. Tokrat je morda nekoliko drugače, saj se je celo Barbara Brezigar prejšnji teden začela spraševati, kako to, da je bila novica o "Depali vasi" v Mladini objavljena samo nekaj ur po dogodku. Kot da ne bi bila civilna družba, katere moralni voditelj je gospa tožilka, najbolj zainteresirana prav za čim hitrejše in hkrati točne informacije. Mimogrede, Mladinina informacija o aretaciji je bila točna. A kaj bi to. S problematiziranjem medija, ki objavlja tudi neprijetne zadeve, se z njimi pač ni treba ukvarjati. Denimo s tem, da je, ker eden od vpletenih ni hotel sodelovati, tožilka "oprostila" oba, in da je, ker je imela dokaze samo za ponarejevalca, ne pa tudi za naročnika, prvega enostavno izpustila.

Barbara Brezigar je šla še korak dlje. Njene besede je bilo mogoče razbrati kot obtožbo, da Mladina nasprotuje demokraciji. Sklep je enostaven, če komu mentaliteta politične alternative ni ravno najbolj všeč, je proti demokraciji. In gre lahko v ... Hm, jogurtna revolucija je za takšne primere izumila "Filadelfijo in Gradec". Kot da strategija ubij prinašalca slabih novic počasi postaja edini način boja proti pričevanjem in dokumentom, ki jih je objavila Mladina. Vrhunec tega pristopa je "Krkovičeva zgodba". Po objavi intervjuja z Vojkom Smoletom je najprej sledila tišina. In potem protiudarec. Smole sploh ni dal intervjuja. Tako naj bi bil trdil Krkovič. Povedal pa naj bi mu bil Smole. Po telefonu. Da ne bo dvomov o resničnosti brigadirjevih besed, je bilo rečeno, da je pogovor dokumentiran. Mladina torej laže. Še huje, konstruira laži. To, kaj je Smole povedal v intervjuju, nenadoma ni bilo več pomembno. Kasneje, ko se je izkazalo, da je intervju vendarle bil in da Smole še vedno stoji za izrečenim, pa je vse skupaj obviselo v zraku. Čeprav je najznamenitejši slovenski brigadir nepooblaščeno snemal telefonski pogovor s civilistom, to kar nenadoma ni več nikakršna zgodba. Dovolj je bil že demanti, da si je pogovor Krkovič pazljivo zapisoval in njegovo vsebino povedal številnim prijateljem. Zgodba je sicer povsem neverjetna, a če jo izreče narodni heroj ... Eden od njegovih prijateljev je že prišel do novinarjev in uspelo mu je tako natančno povzeti pogovor, da so bile v transkriptu celo takšne podrobnosti, kot so Krkovičeve besede Smoletu: "Razturil si nas kot stare kante." Znanstvena fantastika.

Seveda obe televiziji vesta, da je kaseta z zvočnim posnetkom obstajala. O njej so tekli uredniški pogovori na TVS in na POP TV. Ko sva bila z Alijem H. Žerdinom po objavi intervjuja s Smoletom v Mladini povabljena, jaz na POP TV in Ali na TVS, sta nama bili postavljeni vprašanji o Krkovičevem pogovoru s Smoletom. "Najprej mogoče o tej zadnji izjavi Krkoviča, da naj bi mu Vojko Smole v dokumentiranem pogovoru dejal, da ni dajal intervjuja za Mladino ...," me je vprašal Matjaž Tanko. Dokumentiranem!!! Poleg tega sem bil na POP TV sam priča pregovarjanjem, ali naj kaseto s posnetkom pogovora med Krkovičem in Smoletom predvajajo ali ne. So si jo izmislili? Tako kot novinar TVS, ki je naslednji dan po telefonu poklical Alija H. Žerdina v uredništvo Mladine. Dejal je, da bi rad slišal posnetek našega intervjuja s Smoletom in videl fotografije. Seveda smo ga prosili, naj nam predvaja kaseto, na kateri naj bi bil Smole dejal, da intervjuja ni bilo. Odgovor se je glasil, da je nima, da pa jo je sam slišal. Dogovorili smo se, da mu bomo kljub temu pokazali fotografije in predvajali posnetek intervjuja. Dve uri kasneje smo dobili sporočilo, da se TVS te teme ne bo lotila. In kaseta? Najbrž je bila uničena tudi ona. In resnica? Odločitev obeh televizij o nepredvajanju kasete je vsekakor profesionalna. Drugače bi pač sodelovali pri kaznivem dejanju. Vendar hkrati obstaja tudi pravica javnosti do obveščenosti. Obveščenosti o tem, da član generalštaba tajno snema telefonske pogovore. Dodatna težava pa so seveda merski vatli. Kako enostavno je neki tednik obtožiti, da objavlja lažne intervjuje. In kako težko je kasneje priznati, da je brigadir ravnal nezakonito. Posebej, če gre za junaka, ki je hkrati tudi vsaj posredni novinarski vir.

In potem je tu še en vroč teden, v katerem se marsikomu kisajo možgani. In zamenjuje vloge. Mediji niso mediji, politiki niso politiki, vojaki niso vojaki in civilisti niso civilisti. No, kmalu bo jesen in vsaj temperature ozračja bodo gotovo padle.