Iskanje ljudskega Drnovška

Sredi prejšnjega tedna je v javnost pobegnila novica, da Franci But zapušča mesto predsednika SLS. Ob koncu tedna pa je But pobeglo novico skušal relativizirati: s predsedniškega mesta bi odstopil le, če bo na kongresu SLS postavljen za nosilca strankine liste na volitvah za evropski parlament, ki se obetajo prihodnjo pomlad. Odstop je torej kuvertiran. Že s tem, ko je bila novica o možnem odstopu objavljena, je imela učinek. Pač, predsednik, za katerega se ves čas špekulira, da odstopa s funkcije, bo težko uspešen nosilec liste na državnozborskih volitvah. Ker je do začetka volilne kampanje za naslednje parlamentarne volitve še leto dni, se strankam čas za pripravo volitev izteka. Že to, da letno dni pred volitvami predsednik stranke kuvertira odstop, predstavlja velik problem.

Vendarle: zakaj je But kuvertiral odstop? Ko je leta 2000 SLS pod vodstvom dr. Franca Zagožna na volitvah zbrala manj od desetih odstotkov, je bila to polomija. Polomija zato, ker je na začetku leta 2000 prišlo do dolgo pričakovane združitve ljudske stranke in krščanskih demokratov. Če je leta 1996 SLS na volitvah zbrala skoraj dvajset, krščanska demokracija pa slabih deset odstotkov, bi mehanična vsota glasov zagotavljala skoraj tretjino parlamentarnih sedežev. Namesto tridesetih poslanskih glasov, ki bi najbrž zadostovali za volilno zmago, je združena SLS že sredi leta 2000 dočakala prepir, razporoko (in ustanovitev Bajukove NSi), ob koncu leta 2000 pa še volilno polomijo.

In kaj ima s tem Franci But? Očitno je, da trenda, ki je vplival na volilni rezultat leta 2000, ni obrnil. Na lokalnih volitvah leta 2002 je Butova združena SLS za dve odstotni točki zaostala za rezultatom, ki ga je še samostojna Podobnikova SLS dosegla leta 1998. Res je sicer, da so leta 2002 na lokalnih volitvah vse stranke (z izjemno LDS) dosegle slabši rezultat kot leta 1998. Vendar sklicevanje na splošno slabšanje volilnih rezultatov ne more biti prepričljiv alibi. Pač, stranka, ki nosi ime SLS, z rezultatom, ki se piše z enomestno številko, nima kaj početi.

Tudi sveže javnomnenjske ankete Butovi SLS ne prizanašajo. Junijska meritev Centra za raziskovanje javnega mnenja je Butovi stranki navrgla vsega tri odstotke glasov. V obdobju, ko je stranko vodil Franci But, je javnomnenjski rating nihal med šestimi in tremi odstotki. Na začetku leta 2000 pa je do združitve v SLS prišlo zaradi ambicije, da bi nova SLS igrala sorodno vlogo, kot jo je v prvi polovici 20. stoletja igrala Koroščeva SLS. Današnje stanje je karikatura teh ambicij. Če je SLS pred drugo svetovno vojno na volitvah suvereno zmagovala, ji današnje napovedi namenjajo dobro desetino nekdanjega volilnega deleža. Stranka torej išče osebnost z ustrezno predsedniško kazirmo, Franci But pa bi šel v Evropo.

Napovedani Butov odhod pa je del širšega trenda. Med poletnim časom je namreč delavsko knjižico na sedežu LDS dvignil Gregor Golobič, med letoma 1992 in 2001 generalni sekretar, po letu 2002 pa predsednik sveta LDS. Za odhajajočega Buta sicer težko rečemo, da je bil v zadnjih letih najvplivnejša osebnost znotraj SLS. Za odhajajočega Golobiča pa brez tveganja rečemo, da je bil v zadnjem ducatu let najvplivnejša osebnost znotraj največje vladne stranke. V enem letnem času sta torej odhod najavila dva pomembna igralca vladajoče koalicije. Poletna menjava generacij? Ne. Pri SLS gre prej za to, da se praktično celoten desno-sredinski blok ukvarja z iskanjem formule, ki bi zagotovila kaj več od ždenja v opoziciji ali na robu vladajoče koalicije. Več let trajajoče eksperimentiranje posebnega napredka desno-sredinskemu bloku ni prineslo. Arhivirani podatki javnomnenjskih raziskav namreč kažejo, da so bila razmerja leta 1999, leto dni pred volitvami, na moč podobna sedanjim. Štiri leta stari podatki se od svežih razlikujejo skorajda le po tem, da ob koncu tisočletja merilci javnega mnenja še niso vedeli za stranko mladih.

In LDS? Se morda menjava generacij obeta njim? Ob Golobiču, ki se bo poslej ukvarjal z informacijskimi tehnologijami, je v tem parlamentarnem ciklusu profesionalno strankarsko politiko zapustil še Igor Bavčar, med letoma 1994 in 2002 podpredsednik LDS, danes predsednik uprave Istrabenza. Po lanskem porazu na županskih volitvah in po razkritju spornega nakupa SIB banke je iz politične prve lige izpadla Viktorija Potočnik, med letoma 1994 in 1998 podpredsednica LDS. Ko bo LDS naslednje leto sestavljala kandidatno listo, bo v resnici nastopala z novo prvo ekipo. Drnovšek ne bo nosilec liste. Golobič ne bo motor volilne kampanje. Se lahko Rop kot nosilec liste primerja z Drnovškom? Leta 2000 je Drnovšek v svoji volilni enoti zbral 49 odstotkov glasov, Rop pa je za njegovim izkupičkom zaostal vsega za eno odstotno točko. Volilni rezultat LDS bo zato odvisen predvsem od tega, ali bo volilno telo na volišče odšlo z občutkov, da je naveličano ducat let trajajoče vladavine LDS.

Hkrati pa je prav SLS tista stranka, ki bi se lahko zajedla v sredinski del volilnega telesa in liberalni demokraciji vzela neopredeljene volivce. Vendar stranka, ki želi prodreti v center volilnega telesa, ne sme dajati vtisa, da jo pretresajo notranje intrige. Vrata sestanka, na katerem je Franci But kuvertiral svoj odstop, so bila hermetično zaprta. Kljub temu pa je nekdo iz SLS-ovskega vodstva novico nemudoma frcnil v obtok. But zaradi te intrige posebnega manevrskega prostora nima. Pa stranka? Koliko manevrskega prostora ima SLS? Sanacijski program je učbeniški. Stranka mora najprej zapreti poglavje notranjih trenj, potem mora podpisati vsaj začasni sporazum o nenapadanju z ostalimi desno-sredinskimi strankami, zelo hitro pa mora najti še predsednika. Če je pisanje sanacijskega programa otročje lahko, bo prevajanje v realnost zahtevalo mojstra. Kaj išče SLS? Išče nekoga, ki bi bil tisto, kar je bil leta 1992 Janez Drnovšek. Ali SLS-ovski Drnovšek sploh obstaja?