Homogenizacija nacije

"Že v nekaj mesecih, ko bo Slovenija polnopravna članica zveze Nato, bo vse to zavarovano tudi s 5. členom washingtonske pogodbe."
Janez Janša

Slovenija bo razmislila, ali še podpira vstop Hrvaške v EU. Tako je Delo povzelo besede Dimitrija Rupla. Na ponedeljkovi tiskovni konferenci slovenski zunanji minister Rupel ni govoril v rokavicah. Hrvaško-slovenski spor, najhujši doslej, je s tem dobil neverjeten pospešek.

Eskalacijo naj bi sprožila izjava hrvaškega zunanjega ministra Tonina Picule, da Slovenija nima dostopa do odprtega morja. Pozneje, po burnih reakcijah iz Ljubljane, je Picula dodal, da to še ne pomeni, da se o tem ne da pogovarjati. Ampak takrat je bilo že prepozno. V Sloveniji so politiki že tekmovali v tem, kdo ima več patriotskih čustev. Kljub temu da je že dolgo jasno, da je dogovor Drnovšek-Račan mrtev, si tega v Sloveniji še vedno očitno nihče ne želi zares priznati. Ampak zato sporazum ni nič bolj živ in povsem pričakovano je bilo, da bo tik pred volitvami na Hrvaškem postal pomemben del predvolilnega boja. Tudi zato je bil odziv v Sloveniji na Piculovo izjavo nerazumljivo oster. Vse skupaj je začel "prvak" opozicije Janez Janša, ki je na ponedeljkovi tiskovni konferenci zahteval razrešitev veleposlanika v Zagrebu in govoril celo o Natu ter členu pogodbe, ki govori o medsebojni vojaški pomoči njegovih članic. Razumeti je bilo, da bo slovensko odprto morje kmalu zaščitil Nato. Slava mu! Vojna je bila pozneje še velikokrat omenjena. Čeprav z negativnim predznakom. A beseda je bila kljub temu pogosto v zraku. Grozljivo pogosto. Nekaj ur za Janšo je nastopil zunanji minister. Sledil je odpoklic veleposlanika. Vlada je sklep potrdila in vse parlamentarne stranke so vneto ploskale. Slovenska in hrvaška politika si poslej enotni stojita druga nasproti drugi v obrambi nacionalnih interesov. Omenja se hladna vojna. V osemdesetih bi rekli, da sta se naroda homogenizirala.

In kdo ima od tega korist? Na dolge proge seveda nihče. Kratkoročno pa situacijo kot politično pripravno za trženje svojih idej in rešitev ter utrjevanje ali širjenje volilne baze nezmotljivo prepoznavajo tako rekoč vse parlamentarne stranke v obeh državah. Kot kaže, osedlanje nacionalnih strasti koristi vsem, še posebej vladajočima koalicijama. Predvolilni čas se očitno ni začel samo za hrvaškega zunanjega ministra. Slovenska vlada se je na njegove besede namreč odzvala z izjemno zaostritvijo odnosov. Nediplomatske besede zunanjega ministra o morebitni odtegnitvi podpore vključevanju Hrvaške v EU. "Tožarjenje" Hrvaške v institucijah EU, zunanji minister je govoril, da razmišljajo tudi o pismu Natu. In kot vrhunec: odpoklic slovenskega veleposlanika iz Zagreba za nedoločen čas. Koalicija Slovenija se je po tem, ko je vlada prevzela pobudo zaostrovanja odnosov med državama, pravzaprav znašla v vlogi Jelinčiča, ki je bil tako skorajda marginaliziran. Spekter slovenske politične scene je zanihal v desno. Dr. Andrej Bajuk je izjavil, da je edina mednarodno priznana meja med Slovenijo in Hrvaško južna meja Svobodnega tržaškega ozemlja: "... in to na reki Mirni". Janša pa je vse skupaj preciziral. V primeru, da bi Hrvaška sprejela neki akt, ki bi posegal v priznanje medsebojnih meja 25. 6. 1991, bi lahko Slovenija zahtevala spremembo meje: "... tam, kot je bila meja cone B ...". Bi bila razglasitev izključnega gospodarskega območja takšen akt? Lojze Peterle je bil v petek, s svojim pomirjevalnim nastopom, videti kot človek iz druge stranke, če že ne kar z drugega sveta.

Na levi je bilo slišati pravzaprav samo osamljeni glas Foruma za levico, ki je v umirjeni izjavi ugotovil, da bi morala biti skrb za Jadran skupna vsem jadranskim državam in da bi morale biti zato vse pobude posameznih držav, ki zadevajo upravljanje s tem morjem, sprejete z dogovorom. Povsem enostavno in dovolj jasno stališče. Hrvaška brez dogovora sicer lahko razglasi karkoli. A nekaj je, kaj lahko nekdo naredi, nekaj povsem drugega pa, kaj je dobro in modro storiti. Ali nima hrvaški premier Ivica Račan prav, ko govori o mitih? O slovenskem odprtem morju. In hrvaški državi. Mite poznajo vsi narodi. Vendar v Evropski zvezi ti narodov ne razmejujejo več. Na poti, denimo iz Španije do italijansko-slovenske meje, meja ni. Ni carinikov, ni zapornic, niti ni tabel, ki bi označevale, da si prečkal črto razmejitve, da si v drugi državi. Samo pokrajine se spreminjajo. In ljudje. S svojimi jeziki, individualnimi potezami ter stereotipnimi nacionalnimi značilnosti. Na drugi strani Evrope je pot, ki pelje iz Grčije čez Balkan. Ta je polna meja, zapornic in carinikov. Množice ljudi, izmučenih od čakanja v kolonah avtomobilov, avtobusov in tovornjakov, ki so na razpolago za morebitno maltretiranje državnih uslužbencev. Na razpolago za to, da se jih ne spusti prek. Slovenija naj bi bila kmalu nekje vmes. Z odprtimi mejami. Razen ene. Tiste s Hrvaško. Slednja bo za nekaj časa postala celo še bolj zaprta kot zadnje desetletje. Vendar to najbrž ne bo trajalo dolgo.

V interesu vseh prebivalcev obeh držav je, da bi se meje odprle čim prej. In da bi bil Jadran predvsem evropsko morje. Toliko bolj nenavadno je zato, da politika igra na ločevalne in ne zbliževalne tone. Kot da slednji ne prinašajo volilnih točk. Kot da volilke in volilci še vedno ne morejo verjeti, da je Evropa brez meja sploh lahko realnost. Ali imajo prav? Politično rožljanje z orožjem jo vsekakor odmika.