Koliko stanejo človekove pravice

"Bodo dobili denar zato, ker so napadli slovensko državo ..."
Rudolf Petan, poslanec SDS

Izbrisani bodo dobili večjo odškodnino kot taboriščniki iz druge svetovne vojne. Strah je velik. Pa ne, da se bo zgodila še ena krivica. Bodo tisti, ki bi morali biti po "svetem slovenskem zakonu" pravično kaznovani, dobili nagrado? In to ne majhno. Janez Janša je že pred časom govoril o astronomskih zneskih. Množična kršitev človekovih pravic je v primerjavi s takšnimi količinami denarja skorajda nepomembna. Posebej če gre za "sovrage" oziroma v najboljšem primeru za "južnjake".

Da tako vidi stvari Slovenska nacionalna stranka, je bilo jasno ves čas, kljub pogostim mimikrijam Zmaga Jelinčiča, ki so morda zmedle manj pozorne opazovalce. Ampak poslej je drugače. Najprej je boj proti izbrisanim posvojil Janez Janša s Slovensko demokratsko stranko, potem se jim je priključila še Nova Slovenija. Nastala je nevarno široka koalicija, ki se ji je s svojimi ljudmi v Državnem svetu pridružil tudi vsaj del Slovenske ljudske stranke, ki je imela menda pri glasovanju o odložilnem vetu precejšnjo vlogo. Vsa desnica je postala slovenski Le Pen. Izbrisani morajo pač ostati izbrisani. Tega se očitno zaveda tudi velika večina državnega sveta, ki je poskrbela za vrhunec nestrpnosti. "Drugi dom", nekakšen korektiv državnega zbora, je z neverjetnim rezultatom 26 proti 5 izglasoval veto na prvi zakon, ki naj bi popravil krivice delu izbrisanih. Državni svetniki so postali eden stebrov slovenskega neofašizma. Skupaj z združeno desnico. Vsi seveda spoštujejo odločbo ustavnega sodišča. Ampak ... Denar je denar. Resničnost strahov, ki govorijo o neverjetnih odškodninah in so brez vsakega dvoma izjemno prenapihnjeni, niti ni pomembna. Grozljivo je že samo dejstvo, da so lahko v Sloveniji človekove pravice pač predrage. Bi bilo vse v redu, če bi bile nekoliko cenejše? In za koliko? Ali ne odločajo o tem sodišča?

Slovenija je prejšnji teden doživela pravzaprav svoj prvi veliki izbruh politične ksenofobije po osamosvojitvi. Izbruh, ki se je prelil prek vsega desnega dela političnega spektra. Potencialno gre za koalicijo, ki ima vse možnosti, da na naslednjih volitvah prevzame oblast. In reakcija? Se res ni zgodilo nič nepričakovanega? Očitno ne. Kar pravzaprav še bolj zbuja skrb. V Sloveniji je namreč odnos do "južnjakov", tako Hrvatov kot Srbov, Muslimanov, Bosancev, Makedoncev ... zelo spolzek političen teren. Le Penova uvrstitev v drugi krog francoskih predsedniških volitev, ki je podobno kot boj z izbrisanimi, ki ga vodijo menda "sredinske" stranke, pomenila vdor logike ekstremne desnice v politični mainstrem, je doživela v Franciji silovit odgovor tako javnosti kot drugih političnih strank. Pa niti približno ni šlo za polovico političnega spektra. V Sloveniji kakšnih pretirano širokih izbruhov javnega ali političnega nasprotovanja neofašističnim vztrajanjem pri izbrisu izbrisanih ni. Sicer pa bi jih bilo tudi težko pričakovati. Več kot polovica javnosti po javnomnenjskih anketah ni ravno naklonjena popolni popravi krivic izbrisanim. In posledica - praktično vsa desnica je pristala na dikcijo ekstremizma. Izbrisani pa nezmotljivo postajajo ena od najbolj izpostavljenih tem prihodnjih volitev. Problem, ki še ne bo tako kmalu rešen.

SDS in z njo vsa slovenska "pomlad" se je iskreno razveselila odložilnega veta državnega sveta na izglasovani tehnični zakon o izbrisanih. Janša, Jelinčič in NSi ter nekateri iz SLS so kar naenkrat stali v istem taboru. Izbrisano "golazen" je pač treba primerno obravnavati. Brez milosti. Za mnoge izbrisane je bilo njihovo trpljenje najbrž še premajhno. V vsakem primeru pa so si ga, razen redkih izjem, gotovo zaslužili. Veto naj bi omogočil ponovni premislek poslankam in poslancem, ki tega ne razumejo. Morda pa se bodo le spametovali. A ker je to malo verjetno, saj kontinuiteta računa na glasove novih državljank in državljanov, ima SDS že zbranih 3000 podpisov za referendum. Če ga ne bo, bo krivica neznosno velika. Demokracija, kolikor je v Sloveniji sploh je, bo ogrožena v temeljih. Ljudstvu namreč ni mogoče kar tako prepovedati, da izrazi svojo nestrpnost. In ustavno sodišče? O njem je dovolj povedal že ljubljanski nadškof. Gre za leglo komunistov. Takšni gotovo ne morejo imeti posluha za svete interese slovenske zemlje. Proceduralna pot do poprave krivic izbrisanim bo vsekakor še dolga. Že samo za 4000 tistih, ki so si že uredili status in bi jim ga bilo treba samo priznati za nazaj. Do poprave krivic vsem 18.000 izbrisanim se zdi skorajda nepredstavljivo daleč. Vsekakor bo, preden bo njihov problem rešen, minila vsaj ena predvolilna kampanja.

S precejšnjo zanesljivostjo je sicer mogoče napovedati, da se volilke in volilci prihodnje leto množično ne bodo odločali, komu oddati glas na podlagi stališča posameznih političnih strank do izbrisanih. A zato debata o tem ne bo nič manj bučna. Nekaterim je to očitno zelo všeč. Tudi zato, ker je dejstvo, da izbrisani postajajo prestižna predvolilna tema, skrajno nevarno? Vsekakor plameni nestrpnosti niso nekaj, s čimer bi se politiki lahko brezbrižno igrali.