Parada ksenofobije

"Na tehtnici je ugled tega zbora, sveta, na tehtnici je tudi ugled države. In zato bom jaz zelo jasno glasoval proti referendumu."
Janez Mencinger, na POP TV

Državni svet je spremenil mnenje. Po tem, ko je pred časom izglasoval odložilni veto na "tehnični" zakon o izbrisanih, prejšnji teden ni podprl zahteve za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma o tem zakonu. Nekateri svetniki so si premislili in nekateri, ki jih prej ni bilo, so prišli. Vendar je bila zmaga strpnosti bolj navidezna in, zdi se, tudi pirova. Nestrpnost se v Sloveniji razrašča.

Predsednik državnega sveta je po glasovanju govoril o strašnih pritiskih, ki so spremenili svetniško odločitev. Nič o človekovih pravicah. "Čast" državnega sveta je bila z velikimi težavami rešena z izidom 19 proti 13. Devetnajst svetnikov je seveda referendumsko pobudo podprlo. Samo dva premalo. In "čast" države? Vodstvo akcije nasprotnikov poprave krivic izbrisanim je ponovno prevzel Janez Janša, prvopodpisani na pobudi 30 poslancev. Njegova družba je pisana. Koalicija Slovenija je dobila pomoč iz SMS, SNS in SLS. Janeza Podobnika sicer ni med podpisniki. Ni bilo treba. Rekel je samo, da je, kadar velik del javnosti nasprotuje načinu izvršitve odločbe ustavnega sodišča, razpis referenduma legitimen. Nič o človekovih pravicah. Nič o nevarnosti nestrpnosti. Nič o enakosti pred zakonom. Tudi SLS se je vkrcala na vlak nestrpnosti. Zahteva, da dovoljenja za stalno bivanje ne dobijo tisti, ki so sodelovali na strani agresorja proti osamosvojitvi, in da dovoljenja ne smejo rabiti za iztožitev odškodnin. Neprijetno. Namesto poprave krivic naj bi skupini ljudi sodila kar izvršna oblast. V dveh paketih. Ne samo vojakom, ki bi jih dokončno izbrisala. Tudi drugim izbrisanim, tako da bi zanje razveljavila načelo pravice do odškodnine zaradi kršenja človekovih pravic. Precej grozljivo. A saj gre tako ali tako za nasprotnike osamosvojitve. Z redkimi izjemami. Vest tako ostaja čista. Sliši se skoraj, kot da bi bil na delu nekakšen "naravni zakon". Rasni?

Kje je sočutje do več tisoč človeških usod, ki jih je izbris tako zelo prizadel? Do konkretnih ljudi, ki so bili kaznovani brez krivde, brez kakršnega koli postopka, popolnoma nezakonito? Ljudi, ki so bili izbrisani? Gre za skoraj odstotek prebivalstva. Številka, ki šokira. In vendar prav stranke, ki se najbolj sklicujejo na krščanske vrednote, vodijo ples eskalacije nestrpnosti. Menda so prisluhnile ljudskemu glasu. In večina govori o denarju. Denar, denar, denar ... Vsakič, ko ga politiki omenijo, postane domišljijski kup bankovcev večji. Noben argument ne velja več. Kot pravi Janša: "... smatramo namreč, da se mora to ropanje slovenskih državljanov končati." Za slovenske državljane gre, ne za državljane Slovenije. Je to glas ljudstva? Televizije, ki imajo največjo moč pri oblikovanju javnega mnenja, so v primeru izbrisanih odigrale precej klavrno vlogo. Ali ni nevtralna - "objektivna" novinarska drža, ko gre za konflikt med popravo krivic ljudem, katerih človekove pravice so bile kršene, in državo, ki je te pravice kršila, etično nesprejemljiva? Je to cena uravnotežitve slovenskega medijskega prostora? Prve neposredne posledice so že tu. Po televizijskem nastopu podpredsednika društva izbrisanih so v Mežici začeli zbirati podpise. Peticija zahteva, da se mu odvzame državljanstvo. Hec, ne. Pazite! V Sloveniji se zbirajo podpisi. Naslednjič ste lahko na vrsti vi! V bran se vam jih ne bo postavilo prav veliko. Saj veste, težko je govoriti proti glasu ljudstva.

Stopnjevanje nestrpnosti ob razpravah o izrisanih se na žalost ne bo kmalu končalo. Izbris bo vsekakor ena od pomembnih tem predvolilne kampanje. Ne glede, na to, kako bo odločilo ustavno sodišče. Čeprav bi dopustitev referenduma vsekakor dala "neofašistom" velik pospešek. Kot je rekel svetnik Doro Hvalica, priprave na referendum in propaganda bi bile parada ksenofobije in nacionalizma. Lahko ustavno sodišče to sploh dopusti? Odločitve ustavnih sodišč so vedno in povsod precej politične odločitve. Poleg tega naj bi bile, še posebej v tako pomembnih primerih, tudi gibalo civilizacijskega napredka. Če bi ustavno sodišče referendum dovolilo, bi v resnici dovolilo referendum o človekovih pravicah oziroma delnem suspenzu teh pravic. Dopustilo bi, da nestrpnost zakonito porazi človekove pravice. Zmaga nasprotnikov "tehničnega" zakona pa bi zrušila zakon, ki hoče odpraviti prav tiste kršitve človekovih pravic, katerih odpravo je naložilo ustavno sodišče in bi morale biti že zdavnaj odpravljene. Če bi bil referendum razpisan, bi to pomenilo, da živimo v državi, kjer lahko javno mnenje v neskončnost onemogoča popravo krivic. Tega najvišja sodna instanca ne bi smela dopustiti. Ustavno sodišče z zavrnitvijo referenduma sicer ne more ustaviti izbruhov nestrpnosti, ki se bodo vsekakor ponovili ob sprejemanju "krovnega" zakona o izbrisanih, lahko pa jim vsaj kljubuje.

A tudi če referenduma ne bo in bo "čast" ohranjena, bo to precej slaba tolažba za spoznanje, kako nestrpna je v resnici Slovenija in kako neobčutljiva je večina njenih prebivalk in prebivalcev za krivice, ki so jih doživeli njihovi pogosto najbližji sosedje.