Fatamorgana fobij

V Sloveniji ni skoraj nikogar, ki bi imel nekakšne ksenofobne ali bog ne daj neofašistične popadke. Še posebej ne nobenega Slovenca. Takšnega z veliko začetnico. Ali celo politika. Kje pa. Za kaj takšnega v Sloveniji ni nobene možnosti. Tiste, ki se jim dozdeva, da vse vendarle ni tako idilično, je treba vsaj relativizirati. Še bolje, nestrpnost je na njihovi strani.

Saj tako ali tako niso pravi Slovenci. So v službi tujcev. To prav lepo pojasnjuje njihovo nestrpnost, ki je pravi Slovenci sploh niso sposobni. Nestrpni v Sloveniji so lahko samo tujci ali tisti, ki jim ni vseeno za njihove pravice. Zaradi svojih, predvsem finančnih koristi, menda. Kaj drugega bi lahko bil razlog? Vsekakor je nestrpnosti v Sloveniji samo toliko, kolikor glasni so tisti, ki opozarjajo nanjo. Prav zaradi njih je situacija, navkljub pregovorni brezmadežnosti Slovencev, zapletena in neprijetna. V tolikšni meri, da je ponovno nastopil celo predsednik republike, dr. Janez Drnovšek. Tokrat v intervjuju na TVS. Bil je pregovorno umirjen. Uravnotežen. Podprl je celo notranjega ministra, ki izbrisanim izdaja odločbe. A predsednikova poanta ni bila samo: krivice so bile storjene, treba jih je popraviti. Nasprotno, predsednik je prepričan, da je pomembno biti tudi selektiven. Omenjal je špekulante. Še posebej pa je bilo pomembno njegovo sporočilo državljankam in državljanom, naj jih nikar ne skrbi, saj se v Sloveniji nestrpnost dogaja v majhnih, sprejemljivih dozah.

Hvala bogu. Težava je pravzaprav samo v tem, da vsi za to slovensko strpnost na žalost ne kažejo dovolj razumevanja. "Včasih se mi zdi, da so bili zagovorniki pravic izbrisanih, če tako rečemo, preveč militantni, preveč agresivni v svojih stališčih (...) in jaz se tudi ne strinjam z oceno (...) , da smo sedaj pa Slovenci popolnoma ksenofoben narod ...," pravi predsednik republike. Njegova modrost je neskončna. Briljantna. Saj res, le zakaj si izbrisani niso priskrbeli kakšne ugledne agencije za odnose z javnostmi? Potem bi vedeli, kaj morajo govoriti, da bi ugajali. Kot ugaja predsednik, tudi v trenutkih, ko ga nekoliko zanese. Tako kot ga je, ko je, kljub temu da seveda nihče nikoli ni trdil, da so Slovenci popolnoma ksenofoben narod, hrabro stopil v bran celotnega narodovega telesa ter hkrati elegantno spregledal, da so neofašizmi prodrli v politični meinstream. Konec koncev gre samo za posamezne "verbalne incidente", ki jih nikakor ne bi bilo korektno označiti za neofašistične. Pa še ti so povezani samo z džamijo in izbrisanimi. Z neko tujo kulturo in religijo, za katere pravice se potegujejo "katolikofobi" - ateisti, ki nestrpno zagovarjajo delitev cerkve in države.

Posamezni "verbalni izpadi" ksenofobije, šovinizma, nacionalizma so ... hm, itak nekaj normalnega. In obramba neofašizmov, češ da si ne zaslužijo tega imena, je tako normalno postala skorajda nekakšen hit prejšnjega tedna. Poleg predsednika republike sta o temi svoje mnenje javnosti sporočila tudi slavni pisatelj in visoki cerkveni dostojanstvenik. Skupno sporočilo je bilo govorjenje o neofašizmih in razraščanju ksenofobije, kaj šele primerjave s Hitlerjem, vse to je pretirano in nesprejemljivo. Je nestrpnost sama. Kot da bi Hitler nastal v vakuumu. In kot da bi šlo za vzporednice iz leta 1945 ali iz leta 1939 ali ... Kot da bi drugačno okolje lahko dalo enake rezultate? Paralele s fašizmi so nesprejemljive in pika. Konec debate. Zaradi apokaliptičnega trpljenja obdobja druge svetovne vojne, ki vsako primerjavo razvrednoti, je vse skupaj totalno deplasirano. Če neofašizmi že obstajajo, jih je treba umiriti s strpnim dialogom. S kompromisom. Je morda pogled v ogledalo res tako zelo neprijeten? Kakorkoli, tisti, ki označevanju izbruhov ksenofije kot "neofašističnih" nasprotujejo, se na žalost niso zavzeli za spoštovanje ustavnih odločb v primeru izbrisanih.

Tudi slovenska ksenofobija seveda ne nastaja ali izginja v vakuumu. Bi bilo torej mogoče, da se v primeru izbrisanih ne bi manifestirala kot nekakšna manjša eksplozija? Seveda. Pot bi bila pravzaprav enostavna. Krivic, ki se, po prepričanju opozicije, sploh niso zgodile, enostavno ne bi popravljali. Zaključek, ki je preprosta izpeljava trditve, da sta za problem "izbrisanih" kriva ustavno sodišče in vladna koalicija, ki ni dovolj preudarno vodila zakonodajnega postopka. In vendar, ali niso glasovi, ki napovedujejo aprilski referendum, kot nekakšno izjavljanje o tem, kdo je dovolj dober Slovenec, dokaz, da gre ves čas za nekaj povsem drugega? Izbrisani so postali metafora. In kvaliteta slovenskosti posameznega prebivalca ali prebivalke te dežele naj bi se na referendumu merila po količini prezira do teh špekulantov, tujcev, južnjakov ... nasprotnikov osamosvojitve. Kri in zemlja nista prazni besedi. Ampak to že ne more biti neofašizem. Omenjanje te strašne besede je v enaindvajsetem stoletju politično nekorektno. Tisti, ki se ne strinjajo, so nevarni. Kaj šele, če neresnice govorijo v tujini. Tudi če so za kaj takega osumljeni po krivem, so praktično že narodni izdajalci.

Če torej v Sloveniji srečate prezir do tujcev, pomisleke glede svobode govora, glorificiranje nacije, okrivljanje žrtev, obritoglavce, ki predajajo podpise proti džamiji ... in vam to slučajno ni všeč ... Pst! Tiho! Poglejte stran! Ne bodite nestrpni!