Pragmatični vizionarji

"V Janezu Janši sem vselej videla velikega politika, velikega patriota in seveda enega od glavnih osamosvojiteljev Slovenije. Kot takšnega sem ga vedno spoštovala in mislim, da si zasluži spoštovanje vsakega Slovenca ne glede na to, ali se strinja z njegovo vsakodnevno politiko ali ne. Žal pa so nekateri ljudje, ki ga v stranki obkrožajo, povsem druga pesem."
Alenka Paulin v Oni

Politično ime prejšnjega tedna je bilo žensko. Alenka Paulin. A to, da je bil 8. marec, je bila samo dodatna medijska spodbuda za v vsakem primeru atraktivno zgodbo prestopa iz SDS v SMS. Po konfliktu z Janševo stranko je Alenka Paulin napovedala svojo kandidaturo za evropske parlamentarne volitve na listi Černjakove stranke, katere nosilka je postala povsem nepričakovano.

Novica, ki bi jo morali zeleni najbrž sprejeti z odprtimi rokami, saj se zdi Paulinova marketinško zanimiva nova ženska v politiki, kar je najbrž ena najbolj iskanih kvalitet. Slikana skupaj s tremi najdenčki - dvema psičkoma in muckom, je v ženskem časopisu razlagala o strpnosti in temah, ki se ji zdijo pomembne. Še preden je bila objavljena njena kandidatura. Nekakšno jamranje, da so se zeleni prej dogovarjali s SMS za evropsko kandidaturo Lea Šešerka, ki na volitvah nikoli ni bil kakšen vlečni konj, je bilo ob vsej popularizaciji Paulinove videti samo smešno. Vendar težav s Paulinovo nimajo samo zeleni, tudi v SMS z izbiro kandidatke niso vsi zadovoljni. Tako kot ne s predsednikom stranke, ki se je odločil, da bo SMS postala zelena stranka. Za to Paulinova vsekakor ni dovolj, po kakšnih zelenih projektih pa stranka doslej tudi ni ravno slovela. Kljub temu naj bi SMS postala del evropskih zelenih in to je to. Izbira je vsekakor vizionarska. Zeleni imajo v Sloveniji kot evropska leva stranka precejšen potencial. Težava je samo v tem, SMS, ki je denimo brez notranjega spopada prispevala celo trideseti glas za referendum o izbrisanih, to seveda ni. Nasprotno, je predvsem pragmatična stranka, ki pač išče svojo tržno nišo. In niša zelenih je v Sloveniji vsekakor prazna, Paulinova pa se prav tako zdi pravo ime za zeleni poskus.

To je sicer res postala šele pred nekaj tedni in vprašanje je, ali vse skupaj lahko traja. Vendar je že sedaj jasno, da jo je konflikt s SDS, kljub temu da je bil nekoliko nenavaden, vsaj za nekaj časa lansiral med politike. Zatrjevanje Paulinove, da je svojo bivšo stranko zapustila zaradi razhajanj v "vrednostnih stališčih", je sicer pričakovano, vendar nekoliko presenetljivo. Kot da bi članica stranke postala šele pred kratkim, ne da bi se dovolj dobro pozanimala, kakšna so "vrednostna stališča" SDS. Ali kot da so se oblikovala šele v zadnjem času. Se je torej spremenila Paulinova? Kakorkoli, sedaj je zanjo zeleno samo še bolj zeleno, kot je bilo prej, ko med bivšimi strankarskimi kolegi za svoje ideje ni našla partnerjev. Janez Janša pa je kljub vsemu kul, celo zelo kul, ampak tudi on je v svoji stranki osamljen. "Vrednostna stališča" SDS nimajo nič opraviti z njim. Kljub temu da so njegova stališča v stranki zakon, za stališča te iste stranke pravzaprav ni odgovoren. Govor Paulinove je pragmatičen. Tudi izbrisani niso pravi problem. So bolj pravno vprašanje. Kot da ustavno sodišče ni zadnja sodna inštanca. Pozicija, ki omogoča dobro politično sodelovanje tudi z desnico. A politika naklonjenosti homoseksualnim porokam, ki jo zagovarja evropska kandidatka SMS, je kljub vsemu, v primerjavi s politiko njene bivše stranke, naravnost razsvetljena.

Vsekakor precej preveč, da bi bila lahko Paulinova še naprej kompatibilna s SDS, kaj šele, da bi lahko ostala tiskovna predstavnica stranke. To bi bilo nemogoče v katerikoli stranki. Še posebej pa v stranki enega toka, katere "vrednostna stališča" so stvar trdne vizije. Kdor ima drugačno, gre lahko drugam. Tako prestop Paulinove, kljub temu da je koristil SMS, pravzaprav ni pomenil izgube za SDS. Vsaj ne v očeh njenega vodstva. Izgubljena je bila sicer priložnost, da bi se javna podoba stranke razširila. Vendar bi se tako tudi spremenila. Sedaj so samo še bolj enotni. Konec koncev veliki strateg vedno znova zmaguje, njegovi pribočniki pa se mu trudijo čim bolj zvesto slediti. Zadnji podvig, za katerega naj bi poskrbeli, je bilo skrivno srečanje med predsednikom vlade Antonom Ropom in Janezom Janšo v Vodicah. Menda v tamkajšnjem župnišču. Ali morda na pokopališču. Brez spremstva. Nekako zarotniško. O čem sta se pogovarjala? O vizionarstvu in pragmatizmu? O skupnih načrtih? Kakšna naivnost mora gnati premiera na takšno srečanje? Podobna, kot žene medijsko imunost na zgodbo o Janševi dvoličnosti glede odnosa do oficirjev JLA. Janšev referendum, ki ne odloča o ničemer, je že zmagal. Zgodba s Paulinovo pa, kljub neprijetnim podtonom, deluje celo kot nekakšen dokaz, da se z Janšo lahko razideš skorajda prijateljsko.

Kaj lahko "odpadnica" prve opozicijske stranke doseže na evropskih volitvah, bomo seveda še videli. Možnosti, da bi presegla enajst odstotkov glasov, ki bi jih morala doseči SMS za njeno izvolitev, je daleč nad pričakovanji. A tudi če ji ne bo uspelo, nič za to. Vsekakor si bo nabrala kar nekaj kapitala za jesenske volitve.