Strumno na sredini

"Z odločitvami oblasti v lanskem letu se je skušalo revidirati Temeljno ustavno listino, in to na način, ki ustavno ni dopusten. Najprej z odločbo ustavnega sodišča ..."
Janez Janša v Ampak

V zadnji številki revije Ampak je Janez Janša v intervjuju z Jožetom Možino predstavil doslej najbolj popoln program za letošnje volitve. SDS ve, kaj hoče, in ima na zalogi tudi že nekaj sloganov.

Najprepoznavnejši se seveda glasi: Čas je za spremembe! V Sloveniji so na oblasti socialisti in liberalci. Stari privilegiranci in novi povzpetniki vladajo že dvanajst let, na 50 let podlage. Obdobje Demosa in Bajukove vlade je popolnoma brez vrednosti. Lahko se ga kar pozabi. Hm, saj ne, da se ga pozabi popolnoma, samo nobenih učinkov ni dalo. Nobenih učinkov? Hm, saj ne, učinki so seveda bili, in to ne majhni, samo prekratko je trajalo. To bo to. Pa še dobro se sliši. Sploh skupaj s krilatico o 50 letih podlage. Konec koncev trditev v veliki meri drži. Družbene spremembe so praviloma omejene. Tudi po mnogo večjih revolucijah, kot je bila slovenska konec prejšnjega stoletja. Kljub temu argument ostaja, spremembe, tako velike, kot je le mogoče, so nujno potrebne. Oblast je namreč do konca skorumpirana. Hkrati pa tudi nesposobna. O tem priča vsakdan, ki bi ga SDS spremenila v skladu s svojim drugim sloganom.

Ta se glasi nekako takole: Zagotovili bomo pomoč malemu in srednjemu gospodarstvu, liberalizacijo šolstva in enakomeren regionalni razvoj. LDS je v času svoje vladavine omogočila, da klienti spridene oblasti bogatijo, pogosto na nezakonite načine, medtem pa je na desettisoče delovnih mest ogroženih, ker vlada ni pripravila prehoda v EU. Razlike v plačah so enormne, tudi v javnih zavodih. Ob množici deprivilegiranih se bohoti kriminal. LES in SIB in Orion in propadle hranilnice ... Ker so vpleteni "njihovi", se seveda nikomur nič ne zgodi. Janša v zameno za takšno stanje ponuja finančni sektor, ki bo pomagal malemu in srednjemu gospodarstvu. Nič konkretnejšega za zdaj, a sliši se lepo, tako kot tisto o svobodnejši šoli. Šolstvo mora iz Gabrove sence stopiti na evropsko sonce, pravi Janša. Verouk bo v župniščih in šola bo prijaznejša do učencev, se razume. Tako kot bo Janševa vlada prijaznejša do vseh regij.

Tretji slogan je seveda: Oblast ljudstvu! Da SDS resno jemlje neposredno odločanje volilk in volilcev, dokazuje število referendumskih pobud, ki jih je stranka vložila. Trenutno je zraven kar pri treh. Dveh o izbrisanih in tisti za referendum o džamiji. Slednji je seveda kar se da nedolžen. Pri njem SDS ne sodeluje zaradi kakšne verske nestrpnosti, temveč samo zaradi lokacije. Referendum zaradi tega ni nič manj pomemben, čeprav se s tistima o izbrisanih seveda ne more primerjati. Do njiju so stališča že dolgo znana. Izbrisanih, ki so upravičeni do poprav krivic, je "morda nekaj deset ali sto". Nova finta pa je, kot pravi Janša: "... govoriti o tem, da je nekdo izbrisal 18 tisoč ljudi, ob tem, ko smo na lastne oči videli konvoje teh ljudi, ki so odhajali, ladje teh ljudi, ki so odhajale, je žalitev za zdravo pamet." Ladje? Konvoji? Je bila Slovenija leta 1991 skorajda kot hrvaška "Srbska krajina" nekaj let kasneje?

Neprijetna slika, a če služi namenu ... v konvojih naj bi eksodus doživelo kakšnih 20.000 ljudi. Kako priročno. Referendumi vsekakor bodo in naj bi služili mobilizaciji volilk in volilcev proti oblasti, ki ni dovolj patriotska. Slednje pa bo v Evropski uniji še posebej pomembno. Poleg tega ima SDS vizijo, ki se ji seveda reče razvojna vizija. "Po eni strani je res, da bi Slovenija lahko imela najmanj odstotek višjo gospodarsko rast, če se ne bi toliko pokradlo, po drugi strani pa imamo številne neizkoriščene priložnosti. Mi smo pripravljeni in sposobni spremeniti oboje," pravi Janez Janša. Neizkoriščene priložnosti je seveda težko vrednotiti. Obljuba o tem, da se ne bo več kradlo, pa vsekakor obeta za začetek vsaj polne zapore. Nomenklatura si takšno usodo tudi edino zasluži, konec koncev Janša menda povsem iskreno verjame, da ga je sposobna tudi fizično likvidirati. Tako kot naj bi to storila s Krambergerjem.

A Janše seveda ni strah. Treba bo pač zdržati v boju s premočnim nasprotnikom, ki ga mediji menda še vedno izjemno favorizirajo. Luči niso prižgane na vse enako in medijski monopol je še vedno treba razgraditi. Dokler se to ne zgodi, bo namreč težko prevzeti oblast, tudi ob zmagi na volitvah. "Če se medijski monopoli ne razgradijo, nekaj poslancev v DZ ne pomeni nič." Skoraj neverjetno zaničevanje neodvisnosti medijev in parlamenta, vendar še vedno ne tako radikalno, kot so občutki, ki jih Janez Janša goji do ustavnega sodišča. Do teh sodnikov prevarantov, ki skušajo zaščiti človekove pravice tam, kjer ni bilo nobene kršitve, in s tem tako rekoč revidirati zgodovino. Konflikt z ustavnim sodiščem, še posebej na točki človekovih pravic, sicer ni ravno značilen za sredinsko stranko, a če ima na svoji strani voljo ljudstva in za povrh brani še digniteto patriotskih čustev, ji je pač dovoljeno več.

Obeti so torej dobri. Edina težava, ki je videti vedno bolj žgoča, je, da se zdi Janša na vrhu vedno bolj osamljen. Tudi sam je obžaloval odločitev Barbare Brezigar, da gre v Haag. Bil je razočaran. Zelo razočaran. Ampak bo že šlo. Saj so tu še druga nadstrankarska imena. In kadar dobro kaže, prijateljev običajno ne manjka.