Meje dostojnosti

Oblast se je v volilnem letu znašla v hudih težavah. Vladnim zapletanjem z vprašanjem izbrisanih sledita interpelaciji in po novem tudi nesporazum s koalicijskim partnerjem. Avtoriteta predsednika republike, ki s svojimi kadrovski predlogi v državnemu zboru nikakor ne more prodreti, je po njegovem ravnanju v primeru izbrisanih dodatno omajana. Podobno kot avtoriteta državnega zbora, ki se ob najbolj prestižnih kadrovskih imenovanjih obnaša skorajda po paglavsko, podobno, kot je ravnal v primeru referenduma o tehničnem zakonu o izbrisanih.

In vzroki? Rastoče razburjenje političnih strank zaradi bližajočih se volitev. Neizkušenost premiera, ki, kot kaže, ne zmore predvideti niti tistih manj vratolomnih potez opozicije. Osebnostni karakter zadržanega in vase umaknjenega predsednika države, ki le stežka lobira za svoje rešitve. Razmerje sil znotraj največje politične stranke. Brezkompromisna politična drža opozicije, uperjena proti odločbam ustavnega sodišča. In morda še kaj. Kakorkoli, prejšnji teden je glasovanje o novih funkcionarjih vsaj nekoliko šokiralo, čeprav morda ne ravno zasluženo. Res je, da bi vladna koalicija, glede na svojo veliko moč v parlamentu, če bi bila usklajena, lahko izvolila na katerokoli mesto praktično kogarkoli, a kdo bi si kaj takšnega sploh želel. "Padli" kandidati so pač padli. Barbara Brezigar, Andrej Engelman in Lovro Šturm. Neizvolitev slednjega je bilo največje presenečenje in Šturm je tudi edini, ki bo poskusil še enkrat. Engelman je vladni funkcionar, ki naj bi že imel težave z notranjimi revizorji v vladni službi za evropske zadeve, v času Igorja Bavčarja. Barbara Brezigar pa se je iz tožilstva v politiko ter nazaj selila, kakor ji je to ustrezalo, in se, kot kaže, še bo. Že samo to je dovolj, da jima kakšna poslanka ali poslanec pač noče dati svojih glasov. Brezigarjevo bi v parlamentu sicer morali podpreti vsaj "pomladniki", vendar tega, ali so jo, seveda ne bomo izvedeli. Izid jim je vsekakor šel na roke. Tako lahko vsaj rečejo, da jo imajo radi, da pa so kljub temu veseli, ker je ostala doma.

Manj zadovoljna sta bila z izidom tajnega glasovanja predlagatelj in predsednik vlade. Kdo je glasoval proti? Destruktivno obnašanje državnega zbora ogroža sistem! Tako predsednik države kot premier sta zaskrbljena. Zelo zaskrbljena. Tako zelo, da predlagata spremembo poslovnika državnega zbora, ki bi omogočila javna glasovanja o imenovanjih. Nepokorščino poslank in poslancev je treba nekako zlomiti. Ali vsaj zajeziti. Omejiti. Kdor je proti, naj to pove. Iluzorni predlog, ki zahteva dvotretjinsko večino in je seveda tu tudi zato, da se prikrije odgovornost predlagatelja, ni dobil glasnega odgovora. Vse skupaj je izzvenelo samo kot predigra v glasovanji o interpelacijah, ki čakata vlado in državni zbor. Bo LDS to pot lahko glasovala enotno? Za ohranitev ministrov bo to vsekakor potrebno. SLS bo namreč očitno podprla obe interpelaciji. Proti Dušanu Kebru in Radu Bohincu. In vsebina? Pravzaprav niti ni tako zelo pomembna. Zdravstveni minister hoče reformo, ki po definiciji ne more biti všečna. Notranji minister pa je menda končno začel vsaj počasi spoštovati odločbo ustavnega sodišča. Smešno. Interpeliran bi moral biti ravno zaradi zavlačevanja. A kaj bi to, še ena priložnost za govorniške ekshibicije na temi izbrisanih in zdravstva, na kateri se vsi spoznajo, je tu. Vladna SLS, ki se je karavani nestrpnosti do izbrisanih pridružila že prej, si bo z opozicijo pred volitvami pač vedno bliže. Težko je iz svoje kože. In seveda - treba je biti načelen, še posebej glede človekovih pravic.

Sicer pa se zdi, da bolj ali manj edini močni stranki ostajata LDS in SDS. Že leta se med slovenskimi političnimi strankami vedno bolj jasno oblikujeta dva tabora. Liberalcev, ki s svojim poimenovanjem nimajo težav, in ... Kako poimenovati njihove politične nasprotnike? Klerikalci? Konzervativci? Ljudski tabor? "Pomladniki" se najbrž kljub vsemu sliši nekoliko preveč tranzicijsko. Kakorkoli, na levi in na desni se lahko manjše stranke, kot kaže, odločajo samo še o tem, kako blizu bodo vodilni stranki v skupini. In bliže ko so, manj jih je. To se kaže tako pri SLS kot pri ZLSD. Oblikuje se politični prostor, v katerem si bosta na volitvah na koncu stala nasproti predsednika najmočnejših strank. Dva kandidata za predsednika vlade v naslednjem mandatu. Tokrat dva skoraj enako mlada politika. Anton Rop, ki ob spominu na Drnovška deluje vse prej kot izkušeno, in Janez Janša, ki bi brez izbrisanih precej lažje prodajal svojo sredinskost. Čeprav se tudi on predvsem rad ponavlja. Ideja o predčasnih volitvah, ki je seveda v sedanjih razmerah neizvedljiva, se pojavi pred tako rekoč vsakimi volitvami. Kljub temu da je domislica povsem neumestna, je zato pričakovano domača. Nekako tako kot odnos do izbrisanih. Problema, ki ga vlada ni znala in pravzaprav v celoti, zaradi Janše, tudi nikoli ni mogla rešiti. Referendumi so vsaj za zdaj namreč videti kot zelo učinkovita blokada. Izbrisani pa politični projekt, ki je po Janševi zaslugi na koncu vendarle postal ključen za prepoznavanje pozicij na slovenski politični sceni.

Ogledalo, ki ga desnici nastavljajo izbrisani, govori o njeni tranzicijski, nemoderni drži. Na volitvah bodo seveda odločale druge stvari. Menda. Tako pravijo. Še posebej Janez Janša. Stvari, zaradi katerih bi si sedanja vlada zaslužila, da jo volilke in volici zamenjajo. A referendum bo vendarle zakoličil obseg neposrednega "pomladnega" dometa. Hkrati pa bo zaznamoval tudi podobo o slovenski nacionalni mentaliteti. Kako neprijetna bo ta slika, pa je na žalost precej bolj odvisno od udeležbe na nedeljskem referendumu kot od rezultata jesenskih volitev.