Referendumski poraz

"Bojim se, da je ta položaj Slovencev skozi stoletja v veliki meri oblikoval tudi nacionalni značaj in nekatere vzorce obnašanja, ki so se sprožili tudi ob izbrisanih."
Boris. A. Novak

Referendum je torej bil. Slovenija je zaslovela. Malce, a vendarle. Smo nekoliko samosvoji. Morda samo nekoliko bolj "zadrti" od drugih. Niti ne od vseh. Niti v Evropi. Haider zmaguje na volitvah že dolgo. In rezultat? Ta je vedno pomemben in vedno stvar interpretacije.

Za Janeza Janšo in z njim "pomlad" referendum nedvomno pomeni zmago. Ne glede na udeležbo. Razmerje glasov med tistimi, ki so bili za ali proti, je bilo menda jasno že vnaprej. Bojkot seveda ne more šteti. Je zaničevanje ljudske volje. Sicer pa, tisti, ki jim kaj ni prav, bi lahko prišli na volišča in glasovali za "tehnični zakon". Kot da ne bi bilo mogoče reči, tega se ne grem. In kot da bi o vsem lahko pač odločala manjšina zainteresiranih. Gre za stare referendumske dileme, ki so ob zadnjem glasovanju o človekovih pravicah samo še posebej očitne. Je res vseeno, koliko volilk in volilcev pride na volišče? Je zmaga legitimna, če o zadevi odloča manj kot dvajset odstotkov volilnega telesa? Je precej bolje, če se referenduma udeleži med dvajsetimi in tridesetimi odstotki državljank in državljanov? Se meja legitimnosti začenja nad tridesetimi, nad štiridesetimi ali celo nad petdesetimi odstotki? Najnižja udeležba na dosedanjih slovenskih referendumih je bila nekaj nad sedemindvajsetimi odstotki, ko smo odločali o usodi TET 3. Rezultat je obveljal kot legitimen. Težava zadnjega referenduma je, da je bil nelegitimen že zaradi same vsebine.

A eno je legitimnost, nekaj drugega politična uporabnost rezultata. Kakšna naj bi bila torej udeležba, da bi bili predlagatelji z njo lahko zadovoljni? Tudi ob predpostavki, da tisti, ki izbrisanih ne bi še enkrat izbrisali, večinoma niso šli na referendum, še vedno precejšnja. Stranke, ki so sprožile referendum, bi vsekakor morale imeti široko podporo med volilkami in volilci. Koalicija Slovenija, SLS, SNS in še del SMS bi skupaj morale zbrati nerodno veliko število glasov. Konec koncev SDS resno pretendira na mesto najmočnejše slovenske politične stranke in Koalicija Slovenija računa na prevzem oblasti po jesenskih volitvah. Več kot petdeset odstotkov torej? Ne pretiravajmo. Vsekakor udeležba, nižja od tridesetih odstotkov, za pobudnike referenduma ne more biti ravno bleščeč uspeh. A za tiste, ki so politično zajahali etnično nestrpnost, je pač pomembno zmagati. Vsaj med tistimi svojimi, ki so se udeležili referenduma. Da jim bo to uspelo, je bilo tudi zaradi pragmatičnih pozivov k bojkotu znano že vnaprej. Tako kot je bil hkrati znan moralni poraženec. Izbrisani namreč ne bodo odšli, ne bodo izginili, ne glede na to, koliko referendumov bodo "izgubili".

Je bilo res nemogoče, da bi se obrnilo drugače? Akterjev, ki so pripomogli k temu, da ni šlo drugače, je precej. Najprej je tu Janez Janša, ki bi v vsakem primeru storil, kar je. Vendar Janša ni bil sam. In z njim niso bili samo opozicija, ljudska stranka in nacionalisti. Vlada si ni upala problema rešiti z enim zakonom. Vodstvo državnega zbora je zamudilo s pošto za ustavno sodišče. Predsednika strank, ki so bojkotirale referendum, in sta obenem predsednika vlade in državnega zbora, sta prek vseh meja spodobnosti popuščala stališčem opozicije, ki so nasprotovala osnovnemu duhu in črki odločb ustavnega sodišča o izbrisanih. Predsednik republike je zadržano uravnoteževal krivdo. Bojkot referenduma je bil tako na koncu edina možnost, kako zmanjšati neprijetne posledice dejstva, da se je zgodil referendum o človekovih pravicah. Čeprav bi bilo seveda precej bolj očiščevalno, da bi bili pobudniki prepričljivo poraženi na referendumu, ki bi se ga udeležile množice. Državljanke in državljani, ki bi hoteli podpornikom referenduma povedati, da so zaigrali na napačne strune. Konec koncev, ali je res tako zelo težko razumeti, da ustavno sodišče ni izvršilo "državnega udara" in da z etničnimi nestrpnostmi ni lepo živeti.

Bojkot je imel seveda svoj smisel. Delegitimiziranje odločanja o odločbah ustavnega sodišča je Sloveniji nujno potrebno. Brez takšnega sporočila prihodnost dežele in ljudi, ki v njej živijo, ne more biti niti znosna. Bojkot je bil obramba institucije ustavnega sodišča, ki se je prav v primeru izbrisanih izkazalo kot najpomembnejša za ohranjanje dostojanstva demokratične države. Janša ima prav. Gre za temeljno ustavno listino in za napako, ki so jo storili slovenski "founding fathers". Čeprav napaka na žalost ni prava beseda. Na njo so bili namreč opozorjeni. S strani Metke Mencin. Skoraj desetletje kasneje se je naslednja generacija ustavnih sodnikov odločila to napako popraviti. Da uveljavitev korekture "osamosvojiteljskega dela" ne bo lahka, je bilo pričakovano. Vsak poskus uzakonitve odločbe ustavnega sodišča o izbrisanih bi končal na referendumu. Na plebiscitu o svetosti in brezmadežnosti osamosvojitve. Na koncu je bil zavit v vprašanje o zakonu, ki je nepotreben in naj bi reševal samo del problema. O zakonu, ki je posledica strahov izvršne oblasti pred nacionalističnimi čustvi. Strahov, ki jih najvišja sodna inštanca na srečo ni poznala.

Janši je že s tem, da se je referendum sploh zgodil, vsekakor uspelo poraziti slovenske standarde razumevanja sožitja in človekovih pravic. Pobudniki referenduma tega gotovo še dolgo ne bodo razumeli. Tisto, kar je neprijetno, pa je, da Janša moralne zaušnice ni prisolil samo sebi, ampak posredno pravzaprav vsem Slovenkam in Slovencem. Jo je dobil nazaj?