Ministrove eskapade

Je vlada v krizi? Vse vsekakor ni normalno, kljub temu da ima koalicija v parlamentu še vedno prepričljivo večino. Menjati pet ministrov je veliko. Šest še precej več. Posebej če je šesti zunanji minister. Dr. Dimitrij Rupel je s svojim pismom o Zdenki Cerar koalicijskim težavam dodal novo dimenzijo, čeprav je samo po sebi le podoba njegovega siceršnjega političnega delovanja.

Dimitrij Rupel ni samo zunanji minister. Je dolgoletni slovenski politik prvega ranga, ki se mora, kljub temu da je zunanji minister, seveda ukvarjati tudi z notranjo politiko. Tokrat je napisal pismo poslancem svoje stranke, v katerem je nastopil proti Cerarjevi kot kandidatki za pravosodno ministrico. Kandidatki predsednika vlade in stranke, katerih član je tudi sam. Vse skupaj je bilo seveda povedano v mednarodnem kontekstu. Slovenija je v Natu in tako rekoč tudi v EU. Izbira Ropove kandidatke bi bila škodljiva za politični ugled Slovenije. "Politična" tožilka pač ne more biti nagrajena. Generalna državna tožilka, ki je dovolila, da se preiskuje celo njega samega. Velikega Dimitrija Rupla. Konflikt med Ruplom in Cerarjevo je poznan, tako kot je znan Ruplov temperament, zato njegova reakcija ne bi smela biti presenečenje. Nasprotno, prej bi lahko sklepali, da je premier z odločitvijo za kandidatko, do katere njegov zunanji minister goji toliko antipatij, pokazal kar nekaj politične zlobe.

Da Ruplovim potezam in vodenju zunanje politike večina LDS ni pretirano naklonjena, ni nobena skrivnost. Veliki meti slovenske zunanje politike niso vezani v prvi vrsti na njegovo ime. Kadar se je v zunanji politiki zgodilo kaj res pomembnega, je bila to vedno stvar takratnega predsednika vlade. Sedanjega predsednika republike dr. Janeza Drnovška. Rupel je v ospredju, predvsem kadar so na dnevnem redu težave in zadrege. Kot pri vilenski izjavi. In kot pri zadnji ministrovi izjavi o slovenski pripravljenosti na arbitražo o meji v Piranskem zalivu, ki se zdi kot nekakšna ponovitev diplomatske zmede iz časa pred napadom na Irak, ko so premier, zunanji minister in predsednik republike nastopali povsem neusklajeno. In posledice so lahko vsekakor podobno resne. Hrvaško veselje in reakcija slovenskega zunanjega ministrstva, ki je že nekaj ur po Ruplovi izjavi na srečanju s hrvaškim zunanjim ministrom njegove besede hitelo pojasnjevati in relativizirati, povesta dovolj.

Zaletavost je očitno ena od pomembnih lastnosti vodje slovenske diplomacije. Tudi pismo poslancem je po tem, ko je postalo jasno, da ga lahko ta poteza stane ministrskega položaja, potrebovalo nujna dodatna pojasnila. Kot da takrat, ko ga je pisal, ne bi vedel, kaj dela. Kljub temu da je bilo posledice pravzaprav povsem enostavno predvideti. Posebej ker je bilo jasno, da bo poteza razumljena kot osebno motivirana. In česa naj bi bila po Ruplovem mnenju Cerarjeva sploh kriva? Tega, da je ravnala tako, kot da so pred zakonom vsi enaki. Tudi zunanji minister. Osamosvojitelj. Človek s toliko zaslugami, da je zase, kot kaže, prepričan, da je vsaj nekoliko nad zakonom. In vendarle ne gre zgolj za to. Ruplova kritika Zdenke Cerar se ujema s pogledi in pristopom SDS. Ne glede na to, česa je morda Cerarjeva lahko kriva, ji vendarle nič ni bilo dokazano. Poteze zunanjega ministra niso samo poteze nekoga, ki rad piše pisma. Gre za politični koncept, ki je pač precej bolj skladen s stališči SDS kot LDS.

Na to konec koncev kaže tudi ministrov molk ob vprašanjih izbrisanih in džamije, ki sta bili zunanjepolitično gotovo mnogo pomembnejši temi od imenovanja Zdenke Cerar, a je ob njiju dr. Dimitrij Rupel vseeno vztrajno molčal. Ta molk je ob njegovi zadnji reakciji seveda dobil povsem drug pomen. Tako kot njegovi nepremišljenosti dodatno težo daje trenutek, v katerem predsednik vlade potrebuje izvolitev ministrske peterice. Za vlado gotovo ne bi bilo prijetno, da bi morala iskati še šestega ministra. Po vseh težavah, ki jih ima s svojo javno podobo avtoritete, je Ropu hitro uspelo najti kandidatko in kandidate za nadomestne ministre. Vsekakor hitreje, kot smo bili navajeni pri Drnovšku. Potem pa se mu je zgodil Rupel, ki seveda ni kdorkoli. Tako kot tudi zunanje ministrstvo ni katerokoli ministrstvo. Vse skupaj sicer ne spremeni dejstva, da bomo imeli kmalu v veliki meri novo vlado, z istim premierom. A če bi bil nov tudi zunanji minister, bi bila razlika vendarle očitna.

Slednje je slej ko prej odvisno samo od predsednika vlade. Rupel namreč ne kaže nobenega veselja po menjavi taborov, preden bi mu to lahko prineslo podaljšanje ministrskega mandata. Odločitev se menda zdi izjemno težka. Konec koncev naj bi Rupel gradil nekakšen most med LDS in SDS ter predstavljal dokaz, da je LDS dovolj odprta stranka, da lahko živi z razlikami tudi znotraj stranke in tudi kadar gre za tako pomembne može, kot je Dimitrij Rupel. Težava je na žalost nekje drugje. Z ohranjanjem Rupla LDS morda res pridobiva ali vsaj ne krepi SDS, čeprav je tudi to več kot vprašljivo. A na drugi strani zaradi tega z gotovostjo in vztrajno izgublja. Izgublja pa ne le vlada. Zunanji minister, ki svojih korakov ni sposoben premisliti niti za pol sežnja vnaprej, v nobenem primeru ne more zagotavljati uspešne politike. Ne notranje in ne zunanje. Ali pač? Takšno, kakršna je v tistem trenutku v modi. Če se minister slučajno zmoti, lahko svoje stališče še vedno hitro spremeni oziroma pojasni.

Zunanji minister, ki ga zaznamujejo lahkotnost, čustvenost, osebne zamere, zaletava nepremišljenost, je, četudi vse te svoje lastnosti domnevno usmerja v doseganje konsenza, oblikovanje sredine in skupne državotvorne politike, vsaj nenavadna figura. Vedno je namreč gotovo le to, da njegovo zadnje lahkomiselno dejanje ni tudi poslednje.