Jamajško-beloruski lobi

Poslanec Pavel Rupar pripoveduje, da ga preganja srbski lobi. Dokaz, da ga preganja srbski lobi, vidi v tem, da sta novinarka Dnevnika Vesna Vuković in novinar Mladine Aco Mićić v zadnjih tednih objavila nekaj člankov, ki poročajo o nenavadnih tržiških dogodkih. Dogodek št. 1: občina Tržič je plačala tovor marmorja, s katerim naj bi obložili tržiško osnovno šolo, vendar šola ni bila deležna imenitne dekoracije. Marmor se je znašel, kot je ugotovila tudi policija, v zasebni stanovanjski hiši nekega tržiškega občinskega uslužbenca. Dogodek št. 2. Ruparja je njegov alpski rojak ovadil zaradi prejemanja podkupnine, poročilo o ovadbi je prišlo v časopis, Rupar pa je ob tem sklenil, da ga napada srbski lobi.

Od kod poslancu Ruparju ideja, da sta novinarka Vuković in novinar Mičić srbski lobi? OK, poslanec se skuša s tem, ko novinarske kolege, ki so opisovali njegovo poslovanje, razglaša za nekakšen lobi, razbremeniti odgovornosti za sporno početje. Vendarle, od kod ideja, ga gre prav za srbski lobi?

Ali bi, recimo, trener nemškega rokometnega kluba Flensburga po porazu proti rokometašem Celja - Pivovarne Laško lahko modroval, da ga je premagal beloruski lobi, ker je bil Sergej Rutenka igralec tekme? Priskočimo poraženemu trenerju na pomoč s spektakulatno teorijo zarote. Predsednik Pivovarne Laško je član Kučanovega Foruma 21. Kučan je imel določene stike z avtokratskih beloruskim predsednikom Lukašenkom. Sergej Rutenka je bil rojen v Belorusiji. In Rutenka je enajstkrat premagal vratarja nemškega rokometnega kluba. Sklep? Nemce je premagal beloruski lobi! Mar res? Tak sklep bi bil kronana neumnost. Sergej Rutenka je sicer rojen v nekdanji Sovjetski zvezi, vendar je državljan republike Slovenije. Od leta 2002 ima slovenski potni list. Za letošnje evropsko rokometno prvenstvo papirjev še ni imel urejenih in ni mogel nastopiti. Za klub pa lahko nastopi. Zakaj trener nemškega Flensburga ni cepetal, da ga je iztiril beloruski lobi? Zato, ker je Kent Harry Andersson Šved, živeč v Nemčiji, ki ve, da moderne države ljudi ne sprašujejo o njihovem gentilnem, rodovnem izvoru, pač pa kvečjemu o državljanstvu. Kent Harry Andersson je v Nemčiji prišlek, poraz pa je prenesel viteško. Sergej Rutenka je v Sloveniji sicer prišlek, ker pa je državljan Slovenije, ni nobenega razloga, da se ne bi kvalificiral na seznam kandidatov za slovenskega športnika leta.

Zakaj ne bi žirija za podeljevanje nagrade Prešernovega sklada na kandidatno listo postavila Branka Djurića? Mož je režiral film Kajmak in marmelada, najbolj gledan slovenski film zadnjega desetletja. Igral je glavno vlogo v filmu Nikogaršnja zemlja, ki je bil nagrajen z Oskarjem. Žirija takega dosežka pač ne more spregledati. Bo Rade Šerbedžija nekoč dobil veliko Prešernovo nagrado?

Zakaj ne bi bila šprinterka Merlene Ottey tista, ki bi avgusta 2004 korakala po atenskem olimpijskem stadionu, v rokah pa bi nosila slovensko zastavo? Komentator na TV kanalu Eurosport bi rjovel od navdušenja: "Atletska šampionka, rojena na Jamajki, je prvo olimpijsko medaljo osvojila leta 1980 v Moskvi. 24 let kasneje nastopa za barve Slovenije, male nove državice, ki je pravkar postala članica EU. Odločitev, da bo slovensko zastavo nosila Merlene Ottey, temelji na zavezi Slovenije, da bo strpna do vseh, ne glede na raso, spol ali etnični izvor. Odločitev temelji na spoznanju, da smo vsi nekakšni prišleki. Vsi od nekod prihajamo. Tudi Slovenija je prišlek v Evropski uniji." Minutaža v globalnih medijih, ki bi si jo Slovenija izborila s tem, ko bi nacionalno zastavo nosila legendarna Merlene Ottey, bi bila velikanska. Konec koncev, zakaj se ne bi počasi navadili, da največje slovenske športne legende niso zgolj Leon Štukelj, Miro Cerar ali Mateja Svet. Med največje slovenske športne legende sodi tudi Merlene Ottey.

OK, poslanec Rupar bi rekel, da vse te imenitne osebnosti pripadajo jamajško-beloruskemu-bošnjaško-hrvaško-srbskemu lobiju. V resnici pa vse te osebnosti nosijo slovenski potni list. Ne glede na to, ali imajo v priimkih ipsilone, dvojne T-je ali mehke Č-je.

Bi bilo primerno, če bi poslanca in župana Ruparja zgolj zaradi njegovega priimka razglasili za pripadnika ruparskega ali roparskega lobija? Ne. To bi bilo popolnoma neprimerno. Za pripadnika roparskega lobija bi ga lahko razglasili zgolj v primeru, da bi sodišče s sodbo ugotovilo, da je marmor iz tržiške šole izginil zato, ker ga je župan in poslanec Rupar pomagal oropati.