Prestop velikana

"Tam je bil sestanek, bi rekel, relativno nepomemben ..."
Dr. Dimitrij Rupel

Metanje Rupla s stola zunanjega ministra je bilo dolgo in mučno, tako za Rupla kot za LDS. Čeprav se zdi, da za LDS mnogo bolj. Nelagodje so pravzaprav še najbolj mehčali nastopi tistih poslank in poslancev, ki niso vztrajali v drži, da gre za znotrajstrankarski obračun v državnem zboru. Kako nerodno. No, LDS je vztrajala do konca in Rupel seveda tudi.

Potem je odšel k SDS. Ne sicer kot član stranke. Ampak le kot član poslanske skupine. Celo kot njen kandidat za podpredsednika državnega zbora. In gotovo tudi kot kandidat "pomladi" za prihodnjega zunanjega ministra. Oziroma vsaj kandidat SDS. Lojze Peterle bi se namreč najbrž čisto dobre volje vrnil iz Bruslja, če bi bilo treba po volitvah poprijeti vajeti slovenske zunanje politike v imenu NSi. A ne glede na to drži, da imajo "pomladniki" vedno širšo ekipo. Ne kakršno koli. Kot sami poudarjajo, gre za ekipo osamosvojiteljev. Za ljudi, ki imajo zasluge. Vsak na svojem področju seveda in Ruplove so na zunanjepolitičnem za mnoge nesporne. O zunanji politiki se na zadnjem zasedanju državnega zbora sicer ni govorilo največ. LDS si tega pač ni mogla privoščiti. In sploh, obtoževanje strankarskega kolega, kar je Rupel takrat še bil, je nekoliko degutantno, o vilenski izjavi pa Rop tako ali tako ne govori rad. Kljub temu je bilo o vodenju zunanje politike v času bivšega ministra povedanega dovolj. Ne sicer veliko novega. Tako da je o sebi najbolj jasno ponovno spregovoril kar dr. Dimitrij Rupel sam.

Pot v London, ki jo je bivšemu ministru naložil njegov premier, kljub temu da to sprva ni bilo predvideno, je postala legendarna, še preden se je zgodila. Dimitrij Rupel je moral spremljati predsednika vlade na neki medvladni sestanek v Londonu. To mu je naložil predsednik vlade in vsem je bilo jasno, da je to storil, da bi preprečil udeležbo zunanjega ministra na tribuni Zbora za republiko. Rupel se je uklonil Ropovi volji in šel z njim, potem pa se je sam, s posebnim letalom vrnil na finale Zbora. Zgodba, ki je ob dejstvu, da se je junak javne tribune, ki je med drugim bičala tudi razsipništvo oblasti, vrnil iz Londona z letom, ki je stal več kot 1,5 milijona tolarjev, predvsem bizarna. Ruplu je iz nje prejšnji teden vendarle uspelo potegniti več. Sestanek je opisal kot nepomemben, ne sicer škodljiv, vendar vsekakor precej brez veze. Večino časa naj bi se slovenska diplomatska ekipa v Londonu pogovarjala z britanskim zunanjim ministrom, Ruplovim kolegom, Jackom Strawom, s katerim se je "lahko srečal praktično vsak teden", ki je vodil pogovore med angleško in slovensko stranjo.

Je bilo torej vse skupaj res tako zelo neresno? "Tony Blair se nam je pridružil za 10 minut ali 15 minut, in to seveda niso bili kakšni zelo, bi rekel, poglobljeni pogovori, ampak dogovor ali pa izmenjava mnenj ..." je javnosti pojasnil bivši zunanji minister, ki je prepričan, da bi kaj takega lahko opravili kar po telefonu ali ob robu kakšnega od mnogih sestankov evropskih svetov. Na enem takšnih, je še povedal Rupel, je Blair "... več ur posedal oziroma postal pred šankom skupaj s Chiracom in drugimi predsedniki in seveda bi ga bilo mogoče takrat pocukati za rokav in se z njim kaj zmeniti. Ni bilo treba zaradi tega leteti v London". Kaj se torej zgodilo? Bilateralno meddržavno srečanje in 10- ali 15-minutni pogovor z britanskim premierom. Dogovor in izmenjava mnenj. In vse to brez kakršnihkoli poglobljenih pogovorov ob šanku. Izlet v London je moral biti res prava beda. Ali pa gre bolj za subjektivni ministrov pogled? O prednostih šank diplomacije je bilo povedanega že precej in vendar si je težko predstavljati ministra, ki bi z njo želel nadomestiti bilateralna srečanja na najvišji ravni.

Sliši se nekoliko nenavadno, še posebej, če takšne stvari zunanji minister - Rupel je takrat to še bil - govori v parlamentu. Njegove besede so poleg tega javno omalovaževale napore ministra Velike Britanije, ki je gostil srečanje. Poniževale diplomatski ekipi, ki sta sodelovali pri srečanju. In zaničevale morda celo več kot četrt ure pogovora z britanskim premierom, ker je vsekakor veliko časa, če veš, kaj hočeš povedati. Morda jih Anton Rop ni izkoristil. Vendar Rupel ni govoril o tem. Samo o dogovoru in izmenjavi mnenj. Razumeti je bilo skorajda, kot da je bilo vse skupaj en sam bla, bla, bla. Hudo nediplomatsko, četudi bi bilo resnično, saj ne žali samo slovenske strani. A Britanci so bili pač kolateralna škoda Ruplovega izbruha. Podoba okorne netaktnosti bivšega zunanjega ministra, ki jo slikajo tudi besede o cukanju za rokav za šankom. Cukanju velikih. Cukanju kot strategiji slovenske zunanje politike? Strategiji prijateljev izza šanka. Sliši se nekoliko neresno, za povrh pa ima sintagma cukanje za rokav še neki drug, precej neprijeten pomen, razume se kot moledovanje.

No, minister je na koncu vendarle odšel in LDS je svoje perilo za zdaj torej oprala. Bolj površno sicer. A zgodilo se je v javnosti. Pred vsem avditorijem. V državnem zboru in pred TV-kamerami. Spektakel, ki nobeni stranki ne more koristiti. In Rupel? Pred njim je gotovo še velika prihodnost cukanja.