Ideologija in ostalo

“... v Sloveniji je možno dolgoročno povečati gospodarsko rast samo z dvema ukrepoma, z liberalizacijo šolstva (...) in s sprostitvijo pogojev za razvoj malega in drobnega gospodarstva...”
Janez Janša, na radiu Ognjišče

Kakšne so razlike med vlado in opozicijo. Bolj ali manj jasne so glede mesta manjšin v družbi in odnosa do slovenske zgodovine. A kot trdi opozicija naj bi bile prave razlike drugje. SDS je stvari s svojim preogramom vendarle nekoliko precizirala. Kakšne so torej ključne razlike med njenim programom in vladnim osnutkom strategije razvoja, kot jih vidi strokovni svet SDS.

Za začetek manj udarna področja. Čeprav bi nekatera, kot je regionalni razvoj, lahko bila močno volilno orožje. A za to bi najbrž moral biti program vseeno bolj ambiciozno zastavljen, kljub temu, da SDS obljublja, kako se bo posvetila ustvarjanju pogojev za razvoj in konkurenčnost regij z enakomerno izgradnjo transportne, komunalne in informacijske infrastrukture. V javni upravi SDS napoveduje novo ministrstvo, poenostavitev postopkov, kodeks ministrske etike in reformo plač v javnem sektorju. Na področju Kulture pa ustanovitev sklada, ki bi organizacijsko poenotil in profesionaliziral predstavitev slovenske kulture v tujini ter vzpostavitev vidnosti in slišnosti nacionalnih medijev na slovenskem etničnem prostoru. Glede pravosodja SDS poudarja vlogo državnega tožilstva v predkazenskem postopku, predlaga večje število notarjev in spremembe v tarifi ter dolžnost stalnega nadzora, namesto sedanje možnosti tega nadzora. Predvideva tudi ustanovitev Sodniške zbornice. Na področju okolja, prostora in energije bi se SDS posvetila spodbujanju policentričnega urbanega sistema, vitalnosti in privlačnosti podeželja, prostorskemu razvoju v območjih s posebnimi potenciali in problemi ter reševanju problemov pitne vode in gozda.

Toliko o tem. V drugi sklop nekako sodijo področja, kjer se SDS, tudi po lastnem mnenju, bolj ali manj strinja z vlado. Glede prometa in informacijske družbe se program SDS mnenda ne razlikuje od vladnega. Razlika naj bi bila, da SDS predlaga takojšen premik k povečanju investicij v železniško infrastrukturo. Bolj nerodno je, da alternative ni niti pri poglavju, ki je menda glavna prioriteta. Na področju gospodarstva in financ vladna strategija tudi za SDS predstavlja dobro teoretsko podlago. Problem “kvazi pro-razvojne politike”, ki jo je vlada izvajala in katere izvajanje je začrtala v svoji Strategiji je le v tem, da se v rokah nekompetentne vlade menda lahko hitro izrodi v “protekcionizem s hudimi posledicami za splošno blaginjo”. Še huje je z zdravstvom. Odgovore na razvojne dileme tega sektorja bo namreč dal program celovite zdravstvene politike, ki ga bo SDS pripravili takoj po oblikovanju vlade po volitvah. Občutek izgubljenosti nekoliko omili področje dela, družina in socialnih zadev, kjer so cilji SDS jasnejši. SDS bi spodbujala delodajalce za zaposlovanje brezposelnih in preprečila kopičenje in prekrivanje socialnih pomoči. Določila pa bi tudi udeležbo zaposlenih pri dobičku delodajalca.

In potem so tu trije resorji s precej jasno izdelano strategijo. Šolstvo, zunanja politika in obramba. Vzgojo je potrebno vrniti v osnovne in srednje šole. Lokalne skupnosti razbremeniti obveznosti zagotavljanja sredstev za plače vzgojiteljic. Ukiniti eksterno preverjanje znanja ob koncu vsake triade in zmanjšali obremenitev s šolskim delom učencev na domu. Omogočiti možnost ustanavljanja zasebnih šol, povečati število univerz in pripraviti sistemske pogoje za večje finančne naložbe gospodarstva v znanost, ki bi morale biti vsaj dvakrat večje od vladnega deleža. Vse je vsaj načelno razumljivo tudi na področju zunanje politike. Medtem ko naj bi vladna strategija ostajala omejena predvsem na delovanje v JV Evropi in Sredozemlju, SDS obljublja širjenje zunanjepolitičnih obzurji, s sicer prioritetnih področji zunanje politike, dlje, npr. na Bližnji vzhod. To se zdi neposredno povezano tudi z resorjem obrambe, kjer so razlike med vladno strategijo in SDS, po mnenju slednjih, ogromne. Vlado naj bi namreč vodili natoskeptiki, ki kot glavno orodje zagotavljanja varnosti menda vidijo razvoj lastnega nacionalno-varnostnega in obrambnega sistema. SDS pa bi varnost seveda zagotavljala s kolektivno obrambo Zveze Nato in prispevala k operacijam EU ter OZN.

Prav veliko novega v programu SDS pravzaprav ni. In kaj napoveduje? Manj socialne pomoči. Oddaljitev od JV Evrope in sodelovanje ne le v mirovnih ampak tudi v vojaških (preventivnih) akcijah. Še največ konkretnih obljub je vezano na “ideološko” šolsko področje. Tu lahko pričakujemo predvsem manj zahtevne programe z bolj poudarjeno vzgojno noto in razdrobitev univerzitetnega prostora. O verouku SDS ne govori in tudi Janša je na novinarjevo vprašanje ali se zavzema za uključetev verouka v javne šole kratko odgovoril z ne. Nobenih pojasnjevanj. A saj tudi niso potrebna. Obvoznica preko obveznega izbirnega predmeta, ki se ne poučuje v šolah temveč v župnjiščih, je že pripravljena. Zanjo se je pred časom zavzel celo sedanji predsednik republike. Podpora cerkve Koaliciji Slovenija pa je za oživitev te ideje več kot dobra garancija. In vendarle se zdi še pomembnejši paradoks, da želi SDS povečati količino znanja z redukcijo poučevanja faktografije, z zmanjšanjem pisnega preverjanja, z ukinitvijo eksternih izpitov in z zmanjšanjem obsega domačih nalog. Neverjetno, vendar gotovo všečno, posebno če tem obljubam prištejemo obljube o večjem vplivu učiteljev, učencev, staršev... tako rekoč vseh, na šolsko politiko.

Na “neiodeološkem” finančno gospodarskem področju so težave SDS vendarle precej večje. Vendar zadrege tudi tam ni čutiti. Strategija sedanje vlade je O.K. - potrebni so samo še kompetentni izvajalci. “Pomladni”! Z Janšo, ki je prejšnji teden nonšalantno trdil, da je bilo imenovanje Marjana Podobnika na čelo Telekoma s strani Bajukove vlade primerljivo s Si Mobilovo izbiro Zorana Thalerja, na čelu.