Zmaga nacionalizma?

"Jeseni leta 2000 je hrvaška oblast enostransko zamenjala slovenske hišne številke na hišah na levem bregu Dragonje s hrvaškimi hišnimi številkami. Sklep Bajukove vlade, ki je to ravnanje odpravil, je nova vladajoča koalicija takoj po volitvah razveljavila in s tem posredno priznala sosednji državi enostransko spremenjeno stanje. In pred dnevi, ko se je vlada pod vodstvom LDS po incidentu zavedla svoje napake, je v predvolilni vročici reagirala pretirano in nas osmešila v EU."
Janez Janša na Zboru za republiko

Pretekli mandat so zaznamovale široke razprave o korupciji in klientelizmu. V njih LDS nikoli ni našla ravno odločnih in povsem prepričljivih odgovorov, a tudi opozicija nikoli ni našla kakšnih trdnih dokazov ali postregla s primeri, ki bi ostali v spominu. Vzdušje totalne zavoženosti, prepričevanje, da je pravzaprav vse slabo in da bi bilo lahko povsem enostavno precej bolje - treba je samo zamenjati oblast, ki naj bi se po dolgoletnem vladanju utrudila -, je očitno učinkovalo.

Je to torej tisto, kar je odločilno vplivalo na izid? Za volilke in volilce je ključno, kako doživljajo posamezno stranko, to pa je najbolj odvisno od tega, kako doživljajo predsednika ali predsednico te stranke. Njegov ali njen profil je tisto, na kar stavijo ljudje na volitvah. Anton Rop je tako največji poraženec volitev in Janša največji zmagovalec. In kaj so ljudje ocenjevali? Odločnost, racionalnost, programsko prepričljivost? Morda. A vendarle so bila pretekla štiri leta ob brezmejnem ponavljanju o enoumju in pokvarjenosti, ki menda vladata v Sloveniji, zaznamovana predvsem s slovenskim nacionalizmom. Temo, ki LDS ni pisana na kožo, čeprav jo je v "Drnovškovem času" praviloma znala obrniti sebi v korist. Rop tega ni znal. Nasprotno, na področju nacionalizmov je deloval bolj ali manj izgubljen.

Najbolj izpostavljeni so bili v preteklem mandatu seveda izbrisani. Zadnje, eminentno mesto pri odločanju volilk in volilcev pa je, kljub sicer široki in precej bolj vsebinski razpravi o programih strank kot v preteklosti, pripadlo "hrvaškemu vprašanju". Vprašanju, ki nima samo nacionalnega naboja, ampak njegovo obvladovanje govori tudi o zunanjepolitičnih spretnostih posameznega slovenskega politika. Obe temi sta bili LDS vsiljeni. S strani "pomladnih" strank. V primeru izbrisanih je bila najbolj aktivna Koalicija Slovenija. Hrvaški predvolilni incident pa je prišel iz štaba bratov Podobnik. "Pomladnikom" se je stava na nacionalni sentiment splačala. Vendar bi težko rekli, da zato, ker bi slovensko volilno telo v zadnjih letih postalo bolj nacionalistično. Je pa bilo v obeh primerih še posebej nerodno ravnanje LDS.

Prva vladna stranka se je v prejšnjem mandatu ustrašila pritiska nacionalistov na javno mnenje in sama pritegnila njihovim melodijam. Najprej se je odločila za dva namesto enega zakona o izbrisanih. Predsednik vlade in LDS je nato govoril celo o oficirjih JLA, ki nimajo pravic, in se dogovarjal z Janšo o ustavnem zakonu. Na koncu je sledil še nenavaden in a priori problematičen poziv volilkam in volilcem, naj se referenduma o izbrisanih ne udeležijo. Nobene jasne besede ni bilo o tem, da je razumevanje človekovih pravic, kakršno propagira slovenska desnica v primeru izbrisanih, popolnoma nesprejemljivo. Vsaj z vrha stranke ne. Poznejša prizadevanja nekaterih poslank in poslancev LDS so vtis nekoliko popravila. A ostal je neprijeten okus. LDS je iz podleganja logiki nacionalistične desnice pravzaprav potegnil šele padec popularnosti.

Pri Podobnikovem incidentu ob Dragonji se je vzorec ponovil. Rop se je, podobno kot v primeru izbrisanih, tudi ob Podobnikovi aretaciji, kot je videti, zbal glasnih obtoževanj o nacionalni brezbrižnosti. Šel je na tiskovno konferenco in odigral vlogo posnemovalca "pomladnikov". Bil je pravzaprav bolj "pomladen" od "pomladnih". V boj niti ni poslal svojega zunanjega ministra. Nastopil je sam in si tako ni pustil niti možnosti elegantnega umika. Želja po samopromociji je bila očitno izjemno velika. Vsekakor večja od razumevanja potrebe po zadržani državniški modrosti. Evropsko klofutanje, ki je sledilo, ni bilo neprijetno samo za Ropa in LDS, niti samo za vlado, bilo je skrajno zoprno za vse prebivalce Slovenije. Tako kot so bili dolge mesece zoprni ponavljajoči se zapleti z izbrisanimi, s katerim se LDS ni znala spopasti.

Izbrisani in nesposobnost rešiti problem brez velikega pompa so gotovo najbolj škodovali prav LDS. "Pomlad" se je hkrati krepila in tudi Podobnikov incident ji kljub temu, da je šlo za enega "njihovih", ni škodoval. Še več, dobila je teren za napad na vlado. Paradoksalno, "nacionalizem" LDS je pomagal predvsem okrepiti blok desnice, ki ob izbrisanih ni skrival svojih nacionalističnih argumentov in ki se je tudi ob "hrvaškem incidentu" najprej spraševal o tem, zakaj slovenski obmejni policisti v njem niso posredovali. Bi Janša torej čez Dragonjo poslal policaje, da zaščitijo Podobnika na "slovenski zemlji"? Incident bi s tem seveda pridobil ostrino. Postal bi nekakšen "desant" čez Dragonjo, ki ga je Bajukova vlada načrtovala pred volitvami leta 2000 in za katerega Janša še vedno misli, da bi bil dobra poteza.

Upati je, da volilke in volilci o tem niso pretirano razmišljali. Kakorkoli, vzdušje, ki ga je opozicija vneto producirala v prejšnjem mandatu, je prineslo zmago SDS. Druga zmagovalka pa se zdi prav SNS. Se nam torej obeta vlada, ki se bo proslavila z zaostrovanjem odnosov s Hrvaško in sprejetjem ustavnega zakona o izbrisanih, ki bo izničil odločbe ustavnega sodišča? Vlada, ki se bo glede svojih nacionalizmov morala precej bolj sprenevedati pred Evropo kot pred domačimi volilkami in volilci?