Strokovni utopisti

"Zaradi tega bi se morale minimalne plače in pa sindikalno določene plače odpraviti, trgu pa prepustiti oblikovanje plač in obsega zaposlenosti. Posledica tega je seveda povečanje neenakosti."
Jože P. Damjan, član vladnega ekonomskega sveta, v Financah

"Obžalujemo, da smo Slovenci zaradi slabega upravljanja z državo v zadnjem času veliko priložnosti zamudili. Prek vseh razumnih meja so se povečale socialne razlike."
Janez Janša, v nagovoru volilk in volilcev na TVS, septembra 2004

Menda na ministrstvu za finance istega dne, ko je premier Janez Janša napovedal oblikovanje oblikovanje delovne skupine strokovnjakov, ki naj bi pripravila davčno reformo, o vsem skupaj niso vedeli prav veliko. Vsaj za novinarje ne. A kaj bi to. Pomembno je, da ve, kaj bo storil, Janez Janša. Čeprav o tem, kaj bi bilo treba storiti, kot je videti, ni prepričan nisti sam.

Predvolilne obljube so bile jasne. Socialne razlike so se v času tranzicije neznosno povečale. Čas bi torej bil, da se zmanjšajo. Težava, na katero so mnogi opozarjali že pred volitvami, je seveda ta, da si je zmanjševanje razlik težko predstavljati ob hkratnem zavzemanju za razvoj. No, res je, da o slednjem v zadnjih tednih ni bilo veliko govora. Namesto tega je premier skoraj v vsakem svojem nastopu poudarjal zategovanje pasu. Vprašanje je samo, za koga. Davčna debata, ki je oživela tik pred novim letom, dovolj dobro ponazarja, v kakšnih škripcih se je znašla vlada zaradi svojih nasprotujočih si obljub. Težave tekstilne industrije, ki seveda niso nove, vendar so v letu 2005 dobile pričakovani "kitajski" pospešek, celotno sliko še dodatno ostrijo. Vse bolj postaja jasno, da smo dobili vlado, ki hoče spremembe, a ne ve, niti kakšne naj bodo niti po kateri poti naj do njih pride. Tudi zato so pričakovanja glede vloge vladnega ekonomskega sveta tako velika. Bodo modreci znali najti model, ki bo Slovenijo naredil gospodarsko še uspešnejšo in hkrati ne bo ogrozil socialnega miru?

Misli enega od vodilnih mladih ekonomistov ekonomskega sveta J. P. Damjana pričajo, da to vsekakor ne bo lahka naloga. Damjan, tako kot vsi ostali, ugotavlja, da so v Sloveniji delovno intenzivne panoge pred kolapsom in da bi bilo nesmiselno preprečevati selitev proizvodnje v revnejše države. Nesmiselno ohranjati Muro in Rašico. Samo če bi postali "Benetton" in "Hugo Boss", bomo v Sloveniji imeli tekstilno industrijo. Prejšnja vlada je takšna podjetja umetno držala nad vodo. Z oprostitvami socialnih dajatev. Z državno pomočjo. In kot pravi Damjan, je to želela tudi z zadnjo davčno reformo. Ta naj bi, kot pravi sam, "zmanjšala dohodninsko breme za podjetje, ki zaposluje delavce z minimalno plačo, za 33 odstotkov ...", tistim z minimalno plačo pa bi se "neto plača povišala skoraj za štiri odstotke". Gre seveda za to, da tudi takšni ukrepi podjetji v težavah ne bodo rešili. Kaj torej storiti? Damjan ponuja rešitev. Podjetja naj selijo delovno intenzivne dele proizvodnje v tujino. S tem se znebijo slabo plačanih delovnih mest. Ostaneta pa jim razvoj in prodaja, kjer je glavnina profita.

Enostavno. Samo da bo to najbrž nekam slabo sprejeto med delavkami in delavci, od katerih v prekvalifikacije najbrž verjamejo le redki. Sploh na zasičenem liberaliziranem trgu dela, ki ga obljublja vlada in bo na začetku gotovo prinesel predvsem več odpuščanj. Zdi se, kot da bodo sindikati že kmalu postali najbolj neprijeten nasprotnik vlade. Tega se zavedajo tudi v strateškem svetu. Damjan je svoj pogled na rešitev tega vladnega problema, ki je gotovo všeč tudi premieru, prvi tudi javno predstavil. Cilj je jasen. Zmanjšati je treba vlogo sindikatov. In kako? Z zakonsko ureditvijo pogajanja med sidikati in podjetji. Pogajanja naj potekajo na podjetniški ravni. Tako da se delavci v podjetju v celoti odločajo, ali jih sindikati zastopajo ali ne. "Takšen sistem omogoča, da se delavci izognejo stroškom sindikalnih pogajanj ..." pravi med drugim mladi ekonomist. Saj res, kako to, da se ni tega kdo spomnil že prej? Sicer pa bi mogoče lahko sindikate kar enostavno ukinili. Prejšnja vlada je v iskanjih socialnih dogovorov z njimi tako ali tako samo izgubljala energijo.

Ob teh razmišljanjih je gospodarska rast, ki jo je kot svoj zadnji uspeh zabeležila prejšnja oblast, videti prav nenavadno. Nekako takšna je, kot jo obljublja Janša, čeprav bi ob družbenem konfliktu, ki ga napovedujejo stališča njegovih svetovalcev, vsekakor pričakovali bolj smele napovedi. Čemu sicer konflikt in zategovanje pasov? Čemu potem sploh spremembe? No, skozi debato o davkih se vse bolj jasno kažejo vsaj različni koncepti razvoja družbe. Kljub temu da bodo bolj jasni šele, ko se bo do tega vprašanja končno opredelil tudi Janez Janša. Škoda je, da do resne tovrstne razprave ni prišlo še pred volitvami, a ob neoprijemljivih stališčih bivše opozicije je bilo to tudi nemogoče pričakovati. Zmagovalec Janša Sloveniji sicer najbrž ne bo namenil blagodejnosti slovaškega davčnega eksperimenta. Vendar bo nekaj, po vsem hrupu, vendarle treba storiti. In strateški svet bo pri odločitvah lahko samo vodič. Vodič, o katerem lahko za zdaj sklepamo, da njegovi najbolj izpostavljeni strokovnjaki ne poznajo parlamentarne procedure in nimajo pretiranega socialnega čuta.

Slednjega je Janša v svoji politični karieri kazal dovolj pogosto. Četudi ob drsenju od socialdemokrata do demokrata. A tudi demokrati si pomanjkanje socialnega čuta v Evropi zelo težko privoščijo. To je konec koncev stvar čuta za realno politiko. Zdi pa se, da prav slednjega nekaterim v vladnemu ekonomskemu svetu najbolj primanjkuje.