Vračanje v preteklost

"Stari ljudje imajo dolg spomin. Ne smemo jih vznemirjati."
Andreas Khol, predsednik avstrijskega parlamenta

Evropa je prejšnji teden, vsaj za zdaj, zavrnila prepoved simbolov komunistične partije. Ta naj bi se pridružila prepovedi kljukastega križa. Ponovno debato je menda prejšnji mesec sprožil izpad britanskega princa, ki je na zabavi oblekel nacistično uniformo. Pred tem je bil predlog zakona o rasizmu in ksenofobiji blokiran v Italiji s strani Finijevega Nacionalnega zavezništva.

Več konzervativnih poslancev, najbolj izpostavljena sta bila bivši litovski predsednik Landsbergis in Madžar Szajer, je prejšnji teden vložilo zahtevo, da se komunistični simboli v Evropi obravnavajo enako kot nacistični. Da se prepovejo. Dva totalitarizma

različnih korenin in usode, ki jima je bilo skupno, da sta pobijala nedolžne ljudi kot sovražnike, kot pravi evropski komisar za pravosodje Franco Frattini, naj bi bila poslej tretirana enako. No, za zdaj to ne bo tako. Tema je očitno še vedno preveč kontroverzna in čustveno zadeva preveliko število ljudi, da bi Evropa kaj takšnega sklenila na ravni Unije. Konec koncev bi to lahko zmotilo tudi veliko "sosedo" Rusijo, kjer je pozitivni odnos do teh simbolov še vedno zelo živ. Odločitev bo tako Unija raje elegantno prepustila posameznim državam članicam. In zanimivo bo videti, katere bodo pri tem prednjačile. Morda Italija? Najverjetneje ne. Glede na to, da je bil tam blokiran že prvi poskus in da lahko v deželi najdete tako vino Il Duce kot tistega z imenom Rosso Stalin, bi bila takšna odločitev vsekakor presenečenje. Zdi se , da bodo za kaj takega še najbolj navdušene prav nove članice Evropske unije. Tiste, ki so imele s komunizmom tudi najbolj neposredno izkušnjo. Na nacizem pa so medtem že malce pozabile. Tako kot velik del Evrope.

Ob grozotah nacifašizma ponovno oživlja spominjanje na bombardiranje Dresdna s strani zaveznikov in njegovo popolno uničenje ter na Sudete in ezule in njihov eksodus. Vse to sicer nikoli ni zares umrlo, a danes se zdi močnejše kot kadarkoli po koncu druge svetovne vojne. Hkrati imajo neonacizem in njegove ambicije po rehabilitaciji vedno več moči, bolj ko se konec druge svetovne vojne oddaljuje. Sicer pa to v svetu, v katerem postaja mučenje, po zaslugi ZDA, ponovno nekaj povsem sprejemljivega in v katerem lahko edina velesila ljudi zapira brez razlogov, obtožnic, možnosti zagovora ali celo sojenja, pravzaprav povsem razumljivo. Tako kot je po drugi strani razumljivo, da komunizem s porazom režimov realsocializma, ki jih je na koncu morda bolj kot flagrantno kršenje človekovih pravic diskvalificirala njihova ekonomska neuspešnost, v modernem neoliberalnem svetu izgublja kakršnokoli zaledje in tudi privlačnost. Komunist je postala ena najbolj priljubljenih zmerljivk neoliberalcev ali bolje rečeno republikancev za vse, ki si sveta ne predstavljajo izključno kot borbo, v kateri zmagajo sposobnejši in v kateri za "poražence" ni solidarnosti. Razredno borbo, v kateri v nasprotju z diktaturo samozvanih "predstavnikov" delavskega razreda, države vodijo elite najbogatejših.

Evropa še vedno koleba. Rada bi sledila ZDA. Druge poti tako rekoč ne zna izumiti. Je solidarnost res temelj Evrope? Ali ni ravno širitev mejnik na katerem se je ideja solidarnosti v veliki meri zlomila? Meje v Evropi vendarle še obstajajo. Ne sicer v schengenski Evropi. A meja med vzhodno in zahodno Evropo je še kako jasna. Je meja med bogato in revno Evropo. Med tisto, ki vlada, in tisto, ki se prilagaja. Italijanski cariniki so prav to mejo, menda v znak spomina, prejšnji teden za nekaj trenutkov zaprli. Kakšno simbolno dejanje. Italijanski zunanji minister je že pred časom povedal, da je bila po njegovem mnenju italijanska vlada preveč naklonjena vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Hkrati pa se zavzema za Evropo brez meja. Evropo mnogih identitet. Samo najprej je treba še malce zapreti meje. Skoraj sočasno je Andreas Khol, predsednik avstrijskega parlamenta, povedal, da Slovenija ni partnerica avstrijske državne pogodbe, kar seveda ni nič novega. Bolj zanimiv je bil argument, da dvojezični napisi niso žgoč problem. In da je treba najprej doseči sožitje. Potem z dvojezičnimi napisi tako ali tako ne bo težav. Njihovo postavljanje samo provocira in je neproduktivno. Mnogo ljudi je pač ksenofobnih in politiko to dobro vedo.

Obrazec je podoben v obeh primerih, čeprav gre za različna vprašanja, ki pa so vendarle vsa vezana na zgodovino in nacionalne ter ideološke konflikte. Kaj torej sporočajo evropski sosedi? Bodite pridni, sprejmite resnico večjih, močnejših in bogatejših, pa bomo tudi mi postali prijaznejši. A da ne bo pomote. Vsi imajo svojega tujca. Tudi Slovenija. Nekaj podobnega so konec koncev praktično vsem manjšinam v preteklih letih dovolj pogosto pripovedovali predvsem pripadniki "pomladnih" strank, da o SNS niti ne govorimo. In vsi imajo tudi svoje antikomuniste. Slovenski sosedi pa druži za povrh še ena posebnost. Dejstvo, da nista ravno naklonjeni refleksiji tistega dela svoje zgodovine, ki je vezan na fašizem in nacizem. Bo prav to paradoksalno tisto, kar bo dodatno okrepilo že tako izjemno dobre medsosedske odnose med Avstrijo, Italijo in Slovenijo? Ti bi se gotovo še popravili, če bi Slovenija dobila svoj Nuernberg ali Haag. In svoj film o povojnih pobojih. Tako to gre. Medtem ko eni snemajo filme o zločinih drugih, bi morali prav ti drugi posneti še film o sebi. Nekoliko perverzno. Nesprejemljivo? Boris Pahor pravi: "Tisto ljudstvo, ki je trpelo, ne more biti v imenu neke prihodnosti poleg tega, kar je doživelo, še zasramovano."

Koncept Evropske unije je nastal na preseganju preteklosti. A zdi se, da je ta s širitvijo šele zares oživela. Kot da se druga svetovna vojna po šestdesetih letih še enkrat končuje. Kot da železna zavesa ni padla leta 1989, ampak leta 2004. In da tisti stari ljudje, ki se jih ne sme vznemirjati, živijo samo na njeni "pravi" strani.